Z novim grškim premierjem Ciprasom vas druži zanimiva podrobnost. Ne bojita se Nemčije. On nasprotuje nemški varčevalni politiki, vi se zoperstavljate diskriminatorni uvedbi vinjet na nemških avtocestah. Je Nemčija po vašem mnenju premočan politični dejavnik v Evropi?

Nemčija je zelo pomemben dejavnik glede na svojo velikost, gospodarsko moč, število prebivalcev in ambicije. Brez Nemčije ni Evropske unije, to je jasno. Enako velja za države EU. Jasno, da Nemčija, v danih razmerah išče tudi najučinkovitejše rešitve, kako se izviti iz krize in prispevati k razvoju EU. Glede vinjet: trenutno ne morem posegati v proces sprejemanja zakona o nemških vinjetah. Komisarji in EU lahko glede osebnih avtomobilov izražamo neka evropska načela šele, ko je tak zakon sprejet. V Nemčiji se to še ni zgodilo. Ker so me ves čas spraševali, kaj si mislim o evropskih vinjetah, sem pojasnila, da lahko ta dogajanja spremljam prek medijev in javnega dialoga. Izražam zgolj svoje stališče, naj bo ta zakon sprejet v skladu z evropsko direktivo. Najpomembnejši element pri sprejemanju tega zakona je nediskriminatornost in proporcionalnost, kar smo že videli v primeru Slovenije, ko se je država morala prilagoditi, da je ustrezala evropski zakonodaji. Zdaj čakamo na sprejetje nemškega zakona. Šele takrat se bom lahko kot komisarka nanj odzvala.

Tudi vi opažate, da se vse več držav boji Nemčije? Da obstaja neki strah, da se ne gre zameriti kanclerki Merklovi...

Temu ne bi rekla strah. Gre za ustrezen odnos do posamezne države članice in s tem do Evropske unije. Gre za to, kako posamezno državo motivirati za vseevropske pobude in za vseevropsko politiko.

Kako se da torej Nemčijo motivirati za vseevropske projekte?

Nemčija je zelo razvojno naravnana, vendar je previdna v nekaterih strateških odločitvah. Je zelo občutljiva za socialni mir. V Nemčiji vidim pomembnega partnerja. Ravnokar potekajo pogovori, v katerih jih poskušam prepričati s svojimi ključnimi strateškimi usmeritvami v naslednjem razvojnem obdobju. Industrija se zelo pozitivno odziva, politika pa je še malce zadržana, a ni proti. Upam, da bodo pogovori uspešni, da se bomo lahko za realizacijo enotnega transportnega prostora lotili potrebnih reform.

Evropska unija naj bi temeljila na solidarnosti. Toda kaj je ob vse večji gospodarski krizi in vse večjem nezaupanju državljanov v etablirane politične sile sploh še ostalo od evropske ideje?

Solidarnost je še zmeraj zelo prisotna. To je ena glavnih prednosti Evropske unije. Vse države članice in njeni državljani se še vedno lahko zanesemo, da bo Evropska unija reševala izzive. Upamo, da bomo čim več konfliktov v prihodnje lahko preprečili in da se sploh ne bodo razplamteli. Ob še vedno prisotni solidarnosti opažam tudi pragmatičnost.

Kje jo vidite?

Kaže se denimo v primeru Grčije. Pripravljeni smo se pogovarjati, Grčijo pozivamo, naj predstavi svoja stališča. Hkrati pa opozarjamo, da je obveznosti treba spoštovati. Pogoji se lahko prilagodijo, a poudarjam, obveznosti je treba spoštovati. To je zelo jasno sporočilo, ki ga je EU dala Grčiji. Vidim že pozitivne odzive obeh strani v smeri konstruktivnega dialoga. Prav ta konstruktivni dialog je velika prednost Evrope. To sem opazila tudi sama in bila prijetno presenečena. Pričakovala sem bolj rigidno okolje. Mislim, da se je Evropa res začela zavedati, da brez razvojnega elementa in paradigme, ki ji bo morala slediti tudi s strukturnimi spremembami, ne bo zdržala globalne igre. Počasi se ta zavest krepi. Ta naboj je razviden pri naboru glavnih evropskih projektov, za katerimi bo evropska komisija stala v naslednjih petih letih. Presenečena sem nad načinom sodelovanja med nami komisarji in vzdušjem. Zavedamo se, da noben portfelj ne more zmagati sam, temveč le, če bomo portfelje dobro horizontalno med seboj povezali. Prvi takšen horizontalno usklajen dokument je energetska unija, temu pa bodo sledili še trije, štirje novi. Promet je v vseh zelo dobro zastopan.

Preteklih deset, petnajst let je širitvena politika veljala za vezivno tkivo EU. V zadnjem času pa jo je zamenjalo iskanje konjunkture, protiteroristični ukrepi in odnosi z Rusijo. Kaj to pomeni? Je Evropa v krizi identitete?

Rekla bi prav nasprotno. Identiteta Evrope se ponovno oblikuje prav na temelju novih razvojnih projektov. Evropska unija se ne širi več z novimi članicami, vendar se z vsemi sosednjimi državami intenzivno povezujemo. Prav v resorju prometa močno poudarjamo čezmejne projekte. Tehnično se usklajujemo z vsemi državami, ki se že pogajajo za članstvo ali so tik pred tem. Filozofija za tem je, da so države tehnično pripravljene, njihova končna pridružitev pa je zgolj še vprašanje politične odločitve. To je lekcija, ki jo je EU dobila v preteklosti – da je države bolje tehnično pripraviti že takoj, kot da se pozneje preveč hiti in se nato v času integracije rešujejo razvojni izzivi.

Evropa se je s to komisijo začela uveljavljati tudi kot pomemben mednarodnopolitični partner v dialogu. S politiko Federice Mogherini in njenim zelo širokim dojemanjem globalne politike smo dobili človeka, ki se lahko na globalni ravni pogaja v dobro Evropske unije.

To je res. Ampak zadnje posredovanje glede Ukrajine kaže na to, da velike članice, nemško-ruski motor denimo, prevzemajo evropsko zunanjo politiko...

Evropska unija nima tradicije zunanje politike. Ta proces se ne bo zgodil čez noč. Izkušnje največjih držav, ki imajo močno zunanjo politiko, so več kot dobrodošle. Toliko kot se komisija sedaj pogovarja o mednarodnih izzivih in mednarodni politiki, se po izkušnjah tistih, ki so bili v več komisijah, še nikoli ni. Verjamem, da bodo rezultati temu primerni. Zelo sem zadovoljna, da Evropa ne zagovarja politike moči, ampak poskuša iskati odprti dialog na vseh ravneh in skozenj najti možne rešitve.

V zadnjih letih je v Evropi raven naložb upadla za 40 odstotkov. To se v ZDA ni zgodilo, stopili so na pot gospodarskega okrevanja. Lahko ameriška zgodba in sporočila Sirize predstavljajo neko novo vodilo, kaj bi morala Evropa spremeniti v svoji gospodarski politiki?

Evropa ne more kopirati nobenega modela. Tako velike stopnje raznolikosti, kot jo ima Evropa, nima nobena druga država ali celina. Najti bo morala svoj način. Je pa res, da nekoliko zaostaja z naložbami in vzvodi, ki pospešujejo gospodarsko rast ter podpirajo mala in srednja podjetja. Amerika je od leta 2008 do 2013 v razvoj podjetništva, inovativnosti in razcvet novih idej vložila več kot devetdeset milijard. To Evropi manjka. Na to poskušamo odgovoriti tudi z dokumentom za enotni evropski kapitalski trg, ki nastaja in katerega glavni namen je, da zagotovi ustrezna sredstva in vzpostavi transparentno okolje za podporo malemu in srednjemu podjetništvu. Za transportni portfelj tukaj vidim velik potencialni zagon, še posebno ko bo vstopila digitalizacija in se bodo na področju transporta povečale priložnosti za mala in srednja podjetja.

Digitalizacija, infrastruktura in promet naj bi bili glavni dobitniki Junckerjevega investicijskega načrta. Po zadnjih podatkih interes držav članic za vlaganje v sklad za strateške naložbe (EFSI) ni ravno velik. Kako si razlagate, da si vsi želijo denar iz Junckerjevega investicijskega svežnja, hkrati pa države niso pripravljene tvegati z lastnimi vložki v EFSI?

Kaže, da so države članice že zelo izčrpale svoje investicijske sposobnosti. Preprosto nimajo dovolj denarja, s katerim bi zagnale investicijske cikle. To je dokaj očitno. Dobra novica je, da je prvi krog pogajanj s zasebnimi vlagatelji pokazal zrelo stopnjo interesa. Tudi zaradi negativnih bančnih obresti vlagatelji iščejo in so pripravljeni vlagati v projekte, ki imajo razmeroma nizko, pa vendarle dolgoročno donosnost. Nagovoriti poskušamo prav ta segment vlagateljev.

Se vam ne zdi, da je zadržanost držav tudi posledica dvoma, ali bo Junckerjev investicijski sveženj sploh uspel? Podobne projekte za zagon gospodarstva je EU imela že prej.

Mislim, da je skepticizem povezan s tem, da Evropa takšnega orodja doslej še ni imela. Vse, kar je novo, pa tudi malce straši, saj novega ne moreš z ničimer primerjati. Upam, da nam bo poleg zasebnih uspelo nagovoriti tudi dovolj institucionalnih vlagateljev, zavarovalnic in pokojninskih skladov. Zame je ključno že to, da smo sveženj predlagali in tako dokazali, da je Evropa zmožna podjetniško razmišljati. Da torej lahko razmišlja zunaj okvirov donacij in pomoči kohezijskih skladov.

Zakaj naj bi zasebni kapital zanimala naložba v drugi tir pri nas?

Na to vprašanje je treba gledati v širšem kontekstu. Imamo več tovrstnih investicijskih projektov na evropskih prometnih koridorjih, za katere upamo, da bodo pritegnili zasebni kapital, in sicer predvsem v luči neke širše zgodbe in potenciala, ki ga lahko morebitni vlagatelj nato kapitalizira. Ena od ključnih usmeritev EU so obnovljivi viri energije in z njihovo pomočjo elektrifikacija prometa. Naložbe v infrastrukturo za obnovljive vire energije in polnilnice za avtomobile so vse zanimive za nov naložbeni sklad. To vodi nato neposredno tudi v izboljšanje infrastrukturnih razmer. Za takšne projekte ima zasebni kapital interes. Lahko si izračuna, koliko mu bo naložba prinesla.

Nekatere novinarje iskanje vlagatelja za drugi tir spominja že na afero TEŠ 6. Kje naj Slovenija najde denar za drugi tir?

To bom poskušala razložiti v luči evropskih usmeritev, ker kot komisarka težko komentiram izzive držav članic. Drugi tir leži na enem od pomembnih evropskih koridorjev, katerega namen je, da učinkovito poveže Jadransko morje s srednjo Evropo ter zagotovi pretok blaga. Prometne poti so se začele malce spreminjati. V srednji Evropi se je začela oblikovati močna industrijska baza, zato je treba zanjo zagotoviti ustrezne prometne poti. Severnojadranska pristanišča so zanimiva zato, ker so zelo blizu tem nastajajočim novim industrijskim bazenom. Drug dostop do njih obstaja še prek Črnega morja, vendar imamo v EU velik interes, da kapitaliziramo prav pristanišča v severnojadranskem morju. Od tod torej velik interes, da se koridorji izpopolnijo. Začrtani so bili namreč za pospeševanje gospodarske rasti in večjo povezanost Evrope. Prvi klic za projekte, ki se konča 26. februarja, bo pomemben kazalnik, kako so države članice pripravljene dane zaveze res izvajati. Promet je žila Evrope in od njega je odvisno, kako bomo lahko pospeševali gospodarsko rast.

Bi se morala Slovenija po vašem mnenju za naložbo v drugi tir odločiti tudi v primeru, če ne bi dobila tujega vlagatelja in bi bila neto vrednost naložbe ocenjena kot negativna?

Odgovorila bom drugače. Zame je pomemben koridor. Odločitev države je, ali bo v njem videla svojo razvojno priložnost ali ne. Ne morem vam odgovarjati kot državljanka Slovenije, temveč kot komisarka za promet. Z zanimanjem pričakujem, kaj bo naredila Slovenija. Za razvoj Evrope so ti koridorji pomembni. Če tega dela koridorja ne bo, bo promet pač potekal kje drugje, saj ga bo treba preusmeriti. Upamo, da bodo države članice, s tem, ko so prepoznale svojo vlogo v teh koridorjih, to znale izkoristiti tudi za gospodarski razcvet.

Če bi se Slovenija odločila vlagati v drugi tir tudi brez tujih vlagateljev, bi tvegala, da porabi vsa sredstva za modernizacijo drugih delov železniškega omrežja. Je to smiselno?

Vse je odvisno od tega, za kakšne namene bo uporabljen ta koridor. Pomembne so meddržavne povezave, poslovni modeli in stranke, ki bodo uporabljale to infrastrukturo. Z enakega vidika gledamo tudi s strani EU. Že dolgo vemo, da je povezava jadranskih pristanišč z osrednjimi deli Evrope zelo pomembna. Države članice so razumele, zakaj se vključujejo v te koridorje. Tudi z Evrope prihaja pozitiven impulz. Toliko sredstev, kot jih ima sedaj promet, jih ni imel še nikoli poprej. Železnice so najbolj podhranjene, ker so bile najbolj investicijsko zanemarjene. Obstaja kar nekaj odsekov v teh koridorjih, za katere upamo, da jih bodo države članice prijavile za sofinanciranje. Železnica je z dveh pogledov pomemben dejavnik. Znižuje ogljični odtis in dobrodejno vpliva na število cestnih zamaškov ter število nesreč na cestah. S projektom »premik na tire« želimo spodbuditi uporabo železnic tudi za večji transport blaga in oblikovanje industrijskih bazenov.

Se lahko Evropa v tem investicijskem ciklu v prihodnjih letih otepa naložb s Kitajskega?

Evropa se ne otepa naložb s Kitajskega.

Je lahko do njih skeptična?

Na področju aviacije, denimo, bi radi s Kitajsko podpisali pogodbo. Za Evropo je pomembna vzajemnost, torej to, da poskušamo uveljaviti in ohraniti pridobljene pravice ter ostati predani zeleni ekonomiji.

Predsednik evropske komisije je ob izbruhu afere Lux-leaks ocenil, da predstavlja določeno obremenitev za komisijo. Kako tri mesece po njenem izbruhu ocenjujete njen vpliv na delo komisije?

Delo poteka normalno. Seveda pa je zaradi vzpostavitve bolj transparentnega monetarnega sistema tudi to ena izmed tem, o kateri se pogovarjamo. Sedanja komisija želi pospešiti urejanje tega področja in zagotoviti več transparentnosti in sodelovanja med davčnimi upravami za preprečitev davčnih anomalij.

Je treba za dvig zaupanja državljanov to afero razčistiti?

Pomembno je, da se vzpostavijo mehanizmi in pravila igre, ki državljanom vračajo zaupanje, da se v prihodnje tovrstne stvari ne bodo več dogajale.

Mislite na avtomatsko izmenjavo podatkov med državami članicami o davčnih dogovorih?

Da.

Nekaj podobnega sicer obstaja že trideset let, pa tega nihče ne uporablja.

No, saj to je še ena naloga za našo komisijo. V Evropi imamo veliko regulative, ki pa se je ne upošteva. Zato imamo vsi komisarji nalogo, da na svojih področjih sprejete stvari tudi izvedemo. Kar v nekaj primerih se ugotavlja kršitev pravnega reda Evropske unije (tako imenovani infringement procedure). Države se kar dobro odzivajo in poskušajo zagotoviti tisto, kar so obljubile, le redki primeri se končajo na sodišču. To je zelo pomembna naloga, da začnemo končno živeti po tistem, kar smo že zdavnaj sprejeli.

V evropskem parlamentu je koalicija socialistov, ljudske stranke in liberalcev, katerim posredno pripadate tudi sami, zaustavila oblikovanje parlamentarne preiskovalne komisije s širokim mandatom v zadevi Lux-leaks. Ta ne bo imela dostopa do nacionalnih davčnih dokumentov. Kakšno sporočilo je parlament, ki je edina demokratično voljena inštitucija v EU, poslal svojim državljanom?

Zelo je pozitivno, da smo se začeli o tem pogovarjati in da se vsi strinjamo, da je treba nekaj narediti. Imamo predloge, da se stvari sistemsko uredijo za v prihodnje. V razvoju družbe je že pogosto prišlo do negativnega izkoriščanja sistema. Iskalo se je siva področja. Naloga sodobne družbe je, da to čim prej prepozna in nato čim hitreje učinkovito ukrepa, še posebno če so se poprej stvari dogajale v škodo državljanov in socialne varnosti. Upamo, da smo se na tem področju odzvali na pravi način, presojali pa bodo seveda državljani EU.

Če to primerjam s protiterorističnimi ukrepi, zveni nekako tako, kot da se za zagotovitev varnosti sme zožiti civilne svoboščine. Pravite, da je zaradi višjih ciljev – novih delovnih mest, gospodarskega okrevanja – treba pri aferi Lux-leaks malce zamižati.

To kategorično zavračam. Naj ponazorim s primerom. Ko je nastopila digitalna tehnologija, regulativa ni bila pripravljena, da bi se lahko odzvala na finančne in druge anomalije, ki so se začele pojavljati prav zaradi nastopa novih tehnologij ali razmerij, do katerih je prihajalo. Zato je treba to čim prej prepoznati in ukrepati. Primerjava s protiterorističnimi ukrepi ni posrečena. Evropske unije po tragičnih dogodkih v Franciji ni zagrabila panika. Nismo začeli sprejemati rigoroznih ukrepov. Od prvega trenutka naprej se je Evropska unija zelo sistematično poenotila in začela delati pri tem. Vzpostavljajo se orodja in mehanizmi za boljše sodelovanje med državami članicami, hitrejše izmenjevanje podatkov in hitrejše prepoznavanje gibanja ljudi, ki predstavljajo potencialno nevarnost za varnost državljanov.