Četudi smo se vsakič znova spraševali, po kakšnih kanalih so v Slovenijo uvozili nekega umetniškega vodjo, ki to seveda niso bili mutiji, mehte, dudameli ali rattli, je bila vseeno vsakemu dana priložnost. Pa so se skoraj vse zgodbe končale relativno hitro in klavrno. Spomnimo samo na Cristopha Capaccija in Ireka Mukhamedova v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer so njuni honorarji nedvomno pomagali osiromašiti večno problematičen proračun te ustanove. Ali pa kratka epizoda s francoskim dirigentom Benjaminom Pionnierjem v opernem delu SNG Maribor, ki jim je dobesedno ušel. Sistematična rast umetniškega ansambla je v takih turbulencah nemogoča.

Zadnja je odšla Keri-Lynn Wilson, šefinja dirigentka orkestra Slovenske filharmonije. Ko po letu in pol še vedno ni dobila v podpis krovne pogodbe, tega preprosto ni mogla razumeti. Direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič zdaj s prstom kaže na ministrstvo za kulturo, ki ni pravočasno zagotovilo sredstev, tam pa kažejo na vlado oziroma ministrstvo za finance, ki v vsesplošni varčevalni agoniji še posebej odriva kulturo.

Za ne več rosno mlado kanadsko dirigentko je bil to njen prvi stalni angažma v kakšni glasbeni ustanovi, zaradi česar je že ob prihodu zbujala nekatere pomisleke. A če bi orkester znala umetniško prebuditi, bi postali zanemarljivi. Navsezadnje je tudi mladi Mahler konec 19. stoletja v predhodnici Slovenske filharmonije dobil svoj prvi redni dirigentski angažma. Morda so v Slovenski filharmoniji od Wilsonove bolj kot umetniške pričakovali kakšne druge presežke, denimo promocijske. Ko sem jo pred njenim prihodom v filharmonijo med drugim vprašala po soprogu, slovitem Petru Gelbu, generalnem menedžerju Metropolitanske opere v New Yorku, je v hipu zaključila: oba sta profesionalca in noben se ne vpleta v kariero drugega.

V Damjanovičevem mandatu so se v Slovenski filharmoniji zamenjali že trije umetniški vodje iz tujine. Prvi je prišel ameriški dirigent armenskega rodu George Pehlivanian, katerega era se zdaj celo kaže kot najmanj problematična, čeprav ga je orkester zaradi avtokratske drže izrazito odklanjal. Toda orkester je dosegal zvočno eleganco, pisalo se je o grandioznih izvedbah. Nikoli pa se Pehlivanian ni mogel otresti slovesa velikopoteznosti, ne le kar se tiče monumentalnih simfonij, ki se jih je loteval, temveč tudi ko je šlo za pogajanja o njegovih honorarjih. Za njim je prišel francoski dirigent Emmanuel Villaume, umirjen, filigransko poglobljen umetnik, ne pa tudi odločen šef z jasno vizijo, kaj početi z orkestrom. Na Slovensko filharmonijo je pomembno vplival vsaj dvakrat: ko jih je spoznal z Wilsonovo in ko jih je povezal z agenturo Ane Netrebkove, čemur je sledila skupna koncertna turneja opere Čajkovskega Jolanta in nedavno izdan dvojni album pri ugledni založbi Deutsche Grammophon.

SNG Opera in balet Ljubljana umetniško zdaj vodita Rocc in Sanja Neškovič Peršin, Opero SNG Maribor Simon Krečič, v Slovensko filharmonijo pa prihaja Uroš Lajovic. Za tujce očitno ni več denarja. Le poslušalci smo ob tem malce zmedeni: je treba zdaj računati na »slovenskost« in malo manj na »svetovljanskost« ali lahko naposled pričakujemo slovensko svetovljanskost?