Mladi kolesar je nase resneje opozoril lanskega septembra, ko je na svetovnem mladinskem prvenstvu v Španiji končal na šestem mestu. Tako vrhunskega izida si takrat ni upal napovedati, a danes priznava, da ga je potihoma pričakoval. »Zavedal sem se, koliko sem vložil in na kakšni ravni je moja pripravljenost,« se spominja Izidor Penko, ki je lani zadnjič nastopil v mladinski konkurenci. V letošnji sezoni bo že tekmoval v konkurenci kolesarjev do 23 let in tudi s starejšimi tekmeci.

»Prav posebej se zaradi tega ne pripravljam. V sezono bom vstopil tako kot v vsako doslej. Ravno sedaj smo sklenili enotedenske priprave, konec tedna pa me že čaka prva dirka. Letos si želim predvsem nastopiti na svetovnem prvenstvu, za pridobivanje dodatnih izkušenj pa bi se rad udeležil tudi dirke Tour de l'Avenir,« načrte razkriva najstnik, ki kljub lanskemu vrhunskemu izidu na svetovnem prvenstvu pravi, da zaradi tega ni nič bolj samozavesten. »Meril se bom s kolesarji, ki so starejši, bolje natrenirani in izkušenejši, zato lanski rezultat ne bo štel veliko. Vse bo novo, zato bo treba začeti praktično znova.«

Dosedanji uspehi najstnika imajo še toliko večjo veljavo, ker kot kolesar vstopa šele v svojo četrto sezono. Pred tem se je Penko preizkusil kot smučar in tekač na dolge proge. »Nekatere veščine, ki sem jih pridobil pri preostalih dveh športih, so mi prišle prav pri kolesarstvu. S smučanjem sem se sicer ukvarjal leto in pol, bistveno dlje pa sem se posvečal teku, saj sem ga treniral od drugega oziroma tretjega pa vse do devetega razreda,« pojasni 18-letnik in pristavi, da se je v kolesarstvu pravzaprav znašel po naključju, četudi je njegov oče Gorazd nekdanji kolesar, zdaj pa selektor ženske kolesarske reprezentance.

»Prvi dve leti kolesarstvo ni bilo tako intenzivno, tretje pa me je zagrabilo in zdaj sem, kjer sem,« pove gimnazijec in poudari, da oče pri tem ni imel vpliva. »Vsi mislijo, da sem začel s kolesarstvom prav zaradi očeta, a ni tako. Doma je veliko govora o tem, da je na prvem mestu šola in ne športni profesionalizem. Lahko zatrdim, da mi oče niti enkrat ni dejal, da moram iti na trening, vse je moja lastna pobuda.«

Kljub temu mu oče večkrat priskoči na pomoč z nasveti, kar je poleg velike nadarjenosti le eden od številnih razlogov, da je bil napredek v zadnjih letih tako bliskovit. »Oče mi je zagotovo veliko pomagal. Vsi njegovi nasveti se izkažejo za pravilne. Pogosto pridejo v obliki kritike, prav tako pa mi skuša svetovati, kako se na dirki odzvati v raznovrstnih situacijah. A veliko sem se naučil in dognal tudi sam.«

Dijaka Aškerčeve gimnazije v Ljubljani sicer že kmalu čaka matura, zato je v zadnjem času nekoliko prilagojen tudi njegov režim treningov. »Zadnjega pol leta treniram toliko, kolikor imam časa. Če se je treba učiti, se učim, v nasprotnem primeru pa odidem na trening. Kdaj lahko treniram ves teden, spet drugič imam po tri, štiri dni premora in to kasneje nadoknadim,« sklene kolesar, ki želi svojo akademsko pot nadaljevati na fakulteti za strojništvo.