Intervju z Ilko Štuhec: Po vrnitvi iz Amerike se ni nihče oglasil

Na vsaki tekmi naredim kakšno napako, ki me stane veliko časa. Poleg tega so tu še vse stvari, ki jih je treba plačati – torej super podpora zveze.

Ja, haha. Vseskozi se moram ubadati s stvarmi, ki nimajo zveze s tekmovanjem.

Vsako leto si rečemo, da slabše ne more biti, a je potem vedno znova malo slabše.

Participacije in letalske vozovnice za Južno Ameriko plačujemo že kar nekaj časa. V tej sezoni si moramo pa od 26. decembra naprej plačati vse, kar ni vključeno v tekme za svetovni pokal. Torej bivanje, smučarske vozovnice in tako dalje. To ni pravi način. Po drugi strani imaš zvezane roke pri tem, kaj lahko narediš, da bi ti denar nekdo dal. Sponzor na čeladi je edini, ki ga lahko imamo.

Preveč. Ne vem točno. Letalska vozovnica z vso opremo me je v tej sezoni stala štiri ali pet tisoč evrov. Saj po vsem svetu plačujejo participacije, ampak za to dobijo več. Imajo fizioterapevte, zdravnike, za vse je poskrbljeno. Pri nas gre pa vse iz dneva v dan ali celo za včeraj.

Ni ga. Nekako se boriš. Lahko vzameš kredit, si sposojaš ali kaj podobnega.

Težko. Kriza še vedno ni takšna, da ne bi mogel ničesar storiti. Toda vedno znova moraš razmišljati, kako boš dobil denar, hoditi moraš do sponzorjev. Stanje nikjer ni rožnato. Sicer pa – zakaj bi ti nekdo dal denar, če se ne bo nikjer pojavil?

Od lanskega marca sem zaposlena pri policiji. Največ dobim na ta način.

Smuči dobimo. Če bi jih morala kupovati, bi že zdavnaj prenehala smučati, saj bi bili stroški nepredstavljivi. Rossignol mi pomaga s kupovanjem maž, ki stanejo do pet ali šest tisoč evrov na sezono. Ko tekmuješ v smuku, imaš na smučkah maž za 250 ali 300 evrov.

Koledar smo naredili in se je prodajal. Ne vem pa, kako je šlo s prodajo. Morda projekt ni bil dovolj odmeven, da bi imeli več od tega. Ne vem, koliko denarja se je steklo na ta način. Ideja, ki sta se je oprijeli Maruša Ferk in tudi Vanja Brodnik, je dobra. Toda če vseeno najdeš sponzorja, ki ti bo dal petsto evrov, ga na ta način lahko izničiš. Tu in tam najdeš koga, ki ti je pripravljen nekaj dati. Ampak to niso veliki zneski.

Na koncu ni pomembno, kdo ima največji proračun, ampak kdo najhitreje smuča. Toliko je dejavnikov… Z izjemo tekem v St. Moritzu in kombinacije na svetovnem prvenstvu to, kar sem dosegla v tej sezoni, ni dovolj. Ker vem, da sem sposobna več. Jezna sem sama nase in razočarana. Kaj mediji pravijo, me ne prizadene.

Ne, nikoli. V cilju se skušam zadržati, potlačim jezo in jo kasneje spustim ven, ko sem na samem.

Za žalost. Kot bi te nekdo klofnil: trudiš se, delaš, pa ne gre. Na koncu sem sama kriva, saj sem jaz tako smučala.

Ni tako dolgo vse skupaj katastrofalno. Ampak vsako leto se najde kaj novega. Fizioterapevt, na primer, ne hodi z nami na tekme. Glede kolena si do neke mere lahko že sama pomagam. Če me bolijo mišice, se lahko tudi sama zmasiram. A tega naj smučarji ne bi delali sami. Za to so ljudje, ki se jim reče fizioterapevti. Če je problem s hrbtom ali ramo, moraš vedno nekoga prosjačiti.

Kolikor je lahko, je v redu. Včasih me boli bolj, včasih sploh ne. Občutljivo je na obremenitve. Če imam utrujene mišice, sili pogačica ven in me boli. Ampak me potem neha boleti, saj vem, kako si moram pomagati. S tem se moraš naučiti živeti.

Imam nekatere omejitve. Pravega kondicijskega treninga s poskoki in preskakovanjem ovir nisem delala že sedem, osem let. Nekaj malega že lahko delam, pri skakanju z višine in odrivu, ki sledi, pa sem omejena. Čeprav lahko vsako leto delam več. Pred to sezono sem lahko normalno tekla in me ni nič bolelo. Ne morem prav dolgo klečati. Ko se zbudim, me vedno nekaj boli. Če me ne, je čudno.

Včasih. Ampak drugi ekstrem je, ko prideš, tako kot minulo sredo zjutraj, na Krvavec in vidiš meglo pod sabo, zgoraj pa sončni vzhod. Vredno je vztrajati.

Vsakemu nekaj bolj ustreza, nekaj manj. Drsenja na ravnini se težje naučiš, ta talent imaš ali ne. Tehniko ima pa vsak drugačno. Moje smučanje ne bo nikoli tako agresivno kot smučanje Lare Gut.

Pred smukom imam vedno nekaj rešpekta. Vedno mi je neprijetno, ko zavoju sledi skok. Na tak način sem prvič padla in se poškodovala. Najprej moraš narediti dober zavoj, potem še dobro skočiti. Včasih imaš za pripravo na skok čas, včasih ne. Skušaš se navaditi.

Marsikaj.

Vseskozi veš, da se to lahko vsakomur zgodi. Le nekaj deklet v svetovnem pokalu ni bilo resno poškodovanih. Meni se je okrevanje zavleklo skoraj na tri leta. Grozno je, ko se to zgodi, ampak sem se v tem času dosti naučila o sebi in drugih, predvsem sem videla, kdo ti je pripravljen pomagati, ko te ni nikjer.

Da moraš vztrajno delati. Najprej sem delala, da bi koleno okrevalo, potem sem delala, da bi okrepila mišice in bi koleno zdržalo. Vztrajaš in enkrat se ti to zagotovo vrne.

To sploh ni običajno. Naučili sva se, da imava odnos bolj kot prijateljici in manj kot mama in hči. Nikoli ni bilo tako, da bi mama le kuhala in prala. Mama se je najprej učila skrbeti za smuči v servisu pri očetu. Ni ji tuje veliko delati. Naučili sva se, da če se skregava, to hitro rešiva. Po petih, desetih minutah je vse v redu. Drugače ne bi mogli funkcionirati.

Večinoma.

Ja, s svojim avtom, ki sva ga kupili letos.

Odvisno, kakšen odnos imajo. Meni mama nikoli ne ukazuje, kaj moram delati. Ko sva zdoma, sva profesionalni. Nimava klasičnih pogovorov. Če bi imeli klasičen odnos, to ne bi funkcioniralo.

To je bilo super. Z mano hodi po svetu že četrto leto. Pomagati mi je začela takoj po tem, ko sem se poškodovala. Po vseh teh problemih sem potrebovala nekoga, nisem mogla delati tako, da bi me dali v kalup in bi delala iste stvari kot vse ostale tekmovalke. Smešno je bilo, da so šele po tolikem času pisali o njej in da so po tistem vsi skočil, tudi slovenski mediji.

Delam z ekipo. Včasih pa ne vem. Ko smo prišli decembra iz Amerike, se en teden nihče ni oglasil. Na koncu se je mama razjezila in rekla, da bova šli smučat.

Morali bi vedeti novembra, kaj bomo delali 14. februarja. V praksi gre bolj iz dneva v dan. Razmišljamo o tem, kaj bomo delali jutri, namesto da bi naredili načrt. Letos se je že zgodilo, da smo prišli domov in smo mislili, da bomo tri dni izkoristili za naporen kondicijski trening. To smo naredili, potem pa smo dobili klic, da gremo naslednji dan smučat. Ja, super, jaz pa zaradi napora skoraj nisem mogla hoditi. Tako to gre, iz dneva v dan.

Za ta odgovor pa nisem pravi naslov. Ne bom rekla ničesar več.

V primeru, ki sem ga opisovala prej, bi se po štirih, petih dnevih že lahko kdo javil in povedal, kaj bomo delali. Pri naju je tako, da potem mama »teži«. Oni bi včasih kaj naredili, ampak ne morejo, ker mora to nekdo plačati. In smo spet na začetku začaranega kroga.

Nekako jo najdem. Čeprav včasih ne vem več, kdo je nor.

Ja. Nikoli nisem rekla, da hočem biti kot kakšna druga smučarka, kajti vsak ima svojo pot, vsak na drugačen način pride do vrha. Smo iz različnih okolij, različne pogoje imamo, zato ne morem reči, da želim iti po isti poti kot nekdo drug.

Delal je nekaj več. Veliko se je ukvarjal s psihično pripravo in organizacijo. V našem športu je psiha pomembna. Lahko znaš smučati, ampak ti tega na tekmi ne uspe pokazati. Meni se to skoraj nikoli ne zgodi, saj za mojo psihično pripravo skrbi psihoanalitik Roman Vodeb.