Raziskava je v medicinskem centru Meander potekala pod vodstvom Erika Bruijina, strokovnjaka za budistično umetnost in kulturo, poroča portal Irish Archaeology, pomagala pa sta mu gastroenterolog (zdravnik, ki se ukvarja z zdravljenjem prebavil) Reinoud Vermeijeden in radiolog Ben Heggelman, ki je opravil endoskopijo in računalniško tomografijo (CT). Strokovnjaki so potrdili, da so znotraj kipa našli dobro ohranjene ostanke meniha, ki je umrl okoli leta 1100. Menih naj bi bil kitajski mojster budizma, a pomanjkanje dokazov strokovnjakom preprečuje ugotoviti, kdo točno je bil.
Mumificiranje do smrti
Po pisanju portala NL Times so za pregled mumije uporabili poseben endoskop. Vermeijeden je vzel več vzorcev neznanega materiala in jih pregledal. »Naletel je na neverjetno odkritje – med gnilim materialom na mestu, kjer so nekoč bili organi, je našel koščke papirja s starodavnimi kitajskimi črkami,« so zapisali na NL Times. Heggelman je nato opravil računalniško tomografijo, ki prikazuje notranjost mumije, za testiranje DNK pa je vzel tudi vzorce kosti.
Mumificirani menihi niso takšna redkost, kot bi si morda mislili. V preteklosti (začelo se je okoli leta 1000) so se menihi več let trudili izpopolniti meditacijo, da so se na koncu mumificirali do smrti. To je bilo priljubljeno tudi na Japonskem, kjer so prakso s prepovedjo končali v 19. stoletju. Prvih 1000 dni so se menihi prehranjevali samo z oreščki, semeni, sadjem in jagodičevjem, poleg tega pa so, da so izgubili vso telesno maščobo, intenzivno telovadili. Naslednjih tisoč dni so jedli le lubje in koreninice, proti koncu tega obdobja pa so pili strupen čaj iz smole drevesa uruši, zaradi česar so bruhali in hitro izgubljali telesno tekočino. Poleg tega je strup deloval kot konzervans in je pobijal črve in bakterije, ki bi po smrti povzročili razpadanje trupla.
Mumijo častili, truplo zaklenili v grobnico
Po šestih letih mučnega stradanja in trpljenja se je menih v zadnji fazi zaklenil v grobnico, le malce večjo od njegovega telesa, kjer se je podvrgel stanju meditacije. V položaju lotosa je ostal vse do smrti, zrak pa je prejemal zgolj skozi majhno luknjico. Vsak dan je menih pozvonil z zvončkom in tako pokazal, da je še živ. Ko se je zvonjenje končalo, so luknjo zamašili, grobnico pa zaprli za dodatnih tisoč dni obreda. Ob koncu slednjega so grobnico odprli in preverili, ali se je menih uspešno mumificiral. Če se je, so meniha povzdignili v status bude, njegovo truplo pa so iz grobnice premaknili v tempelj, kjer so ga častili. Če pa je truplo razpadlo, so grobnico znova zapečatili, meniha pohvalili za vzdržljivost, častili pa ga niso.
»Pri odkritju mumije ne gre za veliki kulturni pomen, saj to ni edina mumija te vrste. Je pa edina mumija kitajskega budista, ki jo lahko na zahodu uporabljamo za raziskave,« so zapisali na portalu NL Times. Mumijo so najprej razstavili v nizozemskem muzeju Drents, do maja letos pa bo na ogled v Prirodoslovnem muzeju Madžarske.
»Še je živ!«
Konec januarja so v Mongoliji odkrili mumificiranega meniha v lotusovem položaju. Nekateri visoki predstavniki budizma v Mongoliji so takrat zatrjevali, da menih sploh ni mrtev, ampak da je v globokem stanju meditacije. Strokovnjaki še vedno opravljajo raziskave, več pa si lahko preberete na strani portala BBC.