Ste se že kdaj vprašali, kako je imeti sorodno dušo, ki vam je poleg vsega še na las podobna? Odgovor iz prve roke najbolje poznajo enojajčni dvojčki in trojčki, ki jih je na svetu že več kot deset milijonov. Samo v Sloveniji se je v letu 2013 rodilo 718 parov dvojčkov, devetkrat so na svet privekali trojčki, istega leta pa so luč sveta ugledali tudi četverčki. »Število večplodnih nosečnosti se iz leta v leto povečuje, predvsem zaradi uporabe postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, pa tudi zato, ker so nosečnice vse starejše,« pojasnjuje Nataša Tul Mandić, predstojnica Kliničnega oddelka za porodništvo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.

»Imeti enojajčno dvojčico, ki je popolnoma enaka kot jaz, je poseben občutek. Veš, da nikoli nisi in nikoli ne boš sam,« pravi 25-letna Samanta Fonović. »Že ko jo pogledam, vem, kaj misli in kaj bo povedala,« nadaljuje. »Med nama je posebna vez, ki naju bo povezovala vedno in povsod,« pa dodaja Ivana, druga od dvojčic Fonović. O prednosti večplodnih bratov in sester se strinjajo tudi enojajčne trojčice Andrea, Tea in Karla Bonaca. »Izjemno lepo je, prečudovit občutek, ko imaš vedno ob sebi podporo, hkrati pa najboljšega kritika, ko ga potrebuješ,« pojasnjuje Andrea. »Dobra stran nas trojčic izhaja tudi iz otroštva, ko smo kaj razbile ali pokvarile in mama ni vedela, na katero se jeziti,« se pošali Karla, Tea pa dodaja, da so se »na takšen način vse tri izognile kazni, saj bi se v nasprotnem primeru eni ali dvema lahko zgodila krivica«.

Pediatrinja in strokovnjakinja na področju otroškega razvoja Dijana Majstorović ima na prednosti večplodnih bratov in sester drugačen pogled. »Zame noben otrok ni enak drugemu, niti enojajčna dvojčka nista popolnoma enaka. Vsak ima svoje prednosti in slabosti. To pomeni, da skoraj nikoli nista dva ali trije otroci enako uspešni na istih področjih,« pravi in nadaljuje, da je »ravno tu največja prednost, saj se na neki način dopolnjujejo in se eden od drugega učijo najboljše«.

Patološka naveza in nesamostojnost

Vendar, kot pravimo, ima vsaka stvar svoje prednosti in slabosti. »Tudi pri dvojčkih, trojčkih in četverčkih je tako,« trdi Majstorovićeva. Izpostavlja predvsem starše, ki svoje večplodne otroke že od vsega začetka enačijo, jih oblačijo v enaka oblačila, vedno pošiljajo na ista mesta. »S tem samo krepijo patološko navezo in onemogočajo otrokovo samostojnost,« še dodaja. Močno navezanost in manj samostojnosti se spominjajo dvojčici Fonović in trojčice Bonaca. Bolj kot zamenjava, ki so je bile nemalokrat deležne, sta Ivano Fonović motila ravno dvojina in občutek nesamostojnosti. »Nikoli nisem bila samostojno Ivana, ampak sva bili vedno Ivana in Samanta.« Prvi razlog je bil skupni telefon, kamor sta od prijateljev dobivali enotna sporočila, kasneje pa ju niso ločevali niti starši. »Če je Samanta zbolela in sem sama vseeno želela v najljubši klub, mi starši sprva niso dovolili. Bilo je strašno, ker sem dobila občutek, da sploh nisem samostojna,« pripoveduje Ivana. »Meni pa je bilo težje takrat, ko sestre nisem imela ob sebi. Navajena sem bila vedno biti z njo, ko pa je ni bilo, sem se morala znajti sama. Takrat sem bila popolnoma izgubljena,« dodaja Samanta. Tako so čustveno in fizično povezane tudi trojčice Bonaca, ki ne želijo razmišljati o prihodnosti, ko bodo primorane zakorakati vsaka na svojo pot. »Preveč smo navezane druga na drugo, da bi sprejele dejstvo, da se bomo kmalu morale osamosvojiti in si urediti vsaka svoje življenje,« potoži Karla.

Zamenjave in pozdravi neznancem

Šal na račun enojajčnih dvojčkov in trojčkov je veliko, prigod, zamenjav in smešnih situacij pa prav tako. Tudi Ivana in Samanta imata ogromno zgodb. Na primer kaj se zgodi, če te bivši fant zamenja z lastno sestro? »Samanta je to izkusila na lastni koži, ko se je neko soboto brez mene odpravila na zabavo. Srečala je mojega bivšega fanta, ki se je sumljivo ves večer družil z njo, jo objemal in ji posvečal pozornost. Šele na koncu večera je zgrožen spoznal in vprašal: 'A ti nisi Ivana?'« Da dvojčici Fonović nista ena oseba, je po polovici leta ugotovila tudi njuna sošolka. »Na isti fakulteti sva z Ivano študirali vsaka svojo smer, imeli pa sva sošolko, ki je istočasno študirala obe smeri. Cel semester je mislila, da sva s sestro ista oseba in šele po drugi polovici leta je zgrožena ugotovila, da sva dejansko dve,« pa o najljubših prigodah pripoveduje Samanta. Tudi trojčice Bonaca pripovedujejo o prijetnih in smešnih situacijah, čeprav je bilo zamenjav pri njih nekoliko manj, saj se glasovno precej razlikujejo med seboj. »Karla ima na licu znamenje, tako da se jo kaj hitro lahko loči od naju,« pravi Andrea, Tea pa nadaljuje, da mora kljub temu na ulici velikokrat pozdravljati ljudi, ki jih sama sicer ne pozna, a jih poznata sestri. »V nasprotnem primeru lahko pride do zamer in očitkov o nepozdravljanju, saj ljudje, ki se z nami ne družijo pogosto, bistvenih razlik ne opazijo,« še zaključuje Tea.

»Ne eden, ne dva in ne trije, štirje so!«

Kakšen pa je občutek, ko na ultrazvoku ni viden samo eden, dva ali trije malčki? »Šok in veselo presenečenje,« se spominja Damjana Bihar, mama četverčkov: Adama, Filipa, Sama in Tilna. Da pričakuje četverčke, je izvedela na prvem ultrazvoku skoraj na začetku nosečnosti, ko je ginekolog presenečeno gledal v ekran in obstal kot okamnel. »Tišina je postajala vse daljša, mene pa je prevzel strah,« pripoveduje. »Ker sem pred tem že imela kar nekaj težav, sem pomislila tudi na najhujše.« Na koncu je ginekolog vendarle naznanil, da gre za večje število dojenčkov, po ponovni daljši tišini pa jih je v mislih preštevala tudi sama. »Naštela sem jih devet, hvala bogu pa se je na moje olajšanje ginekolog ustavil pri štirih,« še v smehu dodaja Biharjeva. Tudi kasnejša nosečnost in porod sta, kljub večjemu tveganju večplodne nosečnosti, potekala brez težav. Je pa pri bodočih mamicah, ki pod srcem nosijo več kot enega malčka, povečano tveganje tako zanje kot za plodove. »Več je spontanih splavov, prezgodnjih porodov in zato nedonošenčkov, zastojev v rasti pri enem ali obeh plodovih, pogostejši so carski rezi, več je tudi poporodnih krvavitev, utrujenosti pri mamicah in poporodne depresije,« razlaga Tul-Mandićeva. Šest- do osemkrat večja verjetnost je tudi cerebralne paralize, navadno se zgodi malo pred, med ali po rojstvu,« pa pojasnjuje dr. Jernej Arh, dr. med. in eden od trojčkov Arh. S cerebralno paralizo se sooča tudi njegov brat trojček, ki še danes ne hodi in govori.