No, zmerni optimizem ali – če obrnemo kozarec – zmerni pesimizem Lloyda Blankfeina glede sposobnosti EU, da učinkovito prenese ukrepe na posamezne države, je, se zdi, odveč. Vsaj kar zadeva Slovenijo, o tem ni nobenega dvoma. V teh dneh smo se lahko v kontekstu afere, ki je stresla Banko Slovenije, (ponovno) prepričali, kako mirno, tekoče, neproblematično in kooperativno je videti proces uveljavljanja različnih instrumentov znotraj Evropske unije na mikroravni. Branje korespondence med slovensko vlado in nižjimi birokrati oddelka »D5 državna pomoč III« znotraj delovne skupine »finančna kriza«, ki je del pododdelka D, podrejenega namestnikom generalnega direktorja, ki so podrejeni generalnemu direktorju za konkurenčnost, ki je podrejen komisarjem, ki so nato vendarle odgovorni predsedniku komisije, je v tem smislu neverjetno poučna lekcija.

Na eni strani ponuja vpogled v neverjetno lahkotnost, s katero se odloča o milijardah davkoplačevalskega denarja, o izbrisu sto tisoč lastnikov podrejenih obveznic, o izbiri optike, skozi katero bomo ugledali podobo lastnega bančnega sistema, gospodarstva, makroekonomske slike, ki je osnova za vse nadaljnje razmišljanje in ukrepe. Glede na naravo vprašanj bi naša naivnost, kolikor je še premoremo, pričakovala vsaj zametke nečesa, kar bi lahko spominjalo na kolikor toliko suvereno pogajalsko pozicijo, vendar o tem v elektronski korespondenci, kolikor jo je za zdaj na voljo, ni ne duha ne sluha. Slovenija niti na eni točki ni zavzela odločnejšega stališča do lahkotnega brisanja, dodajanja, popravljanja in obračanja členov s strani nižjih evropskih birokratov, niti na eni točki nismo vsaj zarisali, če že ne postavili meje sprejemljivega in dopustnega. Birokratom iz šestega, sedmega ali osmega koncentričnega kroga se nismo niti toliko postavili po robu, da bi morali vstati izza svojih miz in z vprašanji, bog daj zahtevami, ki so ključna za to državo, zaposliti višje birokrate ali celo predsednika komisije za kaj več časa, kot ga vzame bežen zamah z roko. Dialog, ki je v bistvu enostransko monološko sugeriranje s strani Bruslja, poteka s popolno samoumevnostjo, z neskončno lahkotnostjo in vehemenco, pa četudi je šlo zgolj za priporočila iz Bruslja, ne pa za obvezujoče dokumente, kljub temu da je očitno šlo za eksperimentiranje evropske komisije z obrobnimi državicami, in kljub temu da so morali birokrati na obeh straneh ubrati izrazito »kreativno pot«, da so se prebili do želenega rezultata. Pri čemer kreativnost ne zajema zgolj interpretacije dokumentov ali posameznih členov, ampak, kot kaže, tudi selekcijo in način zajema podatkov, ki so vodili do želenega rezultata, in celo datiranje posameznih dokumentov. Servilnost in samoumevnost, s katero se dogaja samopašna distribucija birokratskih ukrepov od vrha navzdol, načelno ne pušča nobenega dvoma, da je v osnovi evropski projekt, z evropsko valuto na čelu, na varni poti. Sploh ker so osebe v sistemu odrešene vsake individualne odgovornosti glede sprejetih odločitev. Oziroma, če hočete drugače, ples prelaganja, izmikanja, zanikanja in razno raznih transferjev odgovornosti, ki je pred nami za ta konkreten primer, je pravzaprav drugotnega pomena.

Lahko evropski projekt, ne zgolj evropska monetarna unija, obstane v takšnih načinih (ne)komunikacije, v takšnem okolju birokratskega fašizma? Tako kot Lloyd Blankfein se zdi zmerni optimist glede tega vprašanja tudi Janis Varufakis, finančni minister nove grške vlade in motor Sirize, simbolna točka z drugega ekstrema ideološkega spektra. Čeprav Sirizo vsi ključni problemi še čakajo, so že v prvem koraku in to z lahkoto, ki že dolgo, predolgo ni bila videna na evropskem parketu, zamajali kar dve od treh nujnih predpostavk za ohranitev evropskega projekta. Tako politično voljo za vsako ceno, kar je treba brati dobesedno, dobesedno ne za vsako ceno, predvsem pa so izpodbili samoumevno vehemenco, s katero evropska birokracija distribuira čistopise členov in zakonov posameznim državam. K temu pa so dodali še nekaj vprašanj, ki so prav tako ključna za ohranitev evropskega projekta, le da puščico iz ponižanih in razžaljenih obrača v nasprotno smer, v smeri kapitala. Namreč ali lahko preživi politični projekt, ki je kapitalsko logiko dvignil nad vse civilizacijske pridobitve in vrednote? Ali lahko preživi logika, ki je pripravljena poriniti države prek vseh možnih in znosnih mej, tudi tistih, ki še zagotavljajo mirno in neovirano srkanje vsakega evra, iz vsake pore družbe, za desetletja in desetletja vnaprej? In končno, zakaj bi kapital, ki po logiki stvari tako rekoč ne more izgubiti, sebe postavil v pozicijo, da vendarle lahko izgubi?