Vsi sedimo pred TV in navijamo za športnico desetletja, če ne več, Tino Maze, ki je več kot očiten rezultat samostojnih (beri: privatnih) odločitev, odprtosti in sodelovanja s tujci – onstran ene najbolj krvavih meja. Rezultat protesta proti slovenskemu smučarskemu javnemu sektorju in vzgojnemu sistemu, ki ljubi povprečja, da z njimi laže manipulira. Na drugi strani pa je v tej isti domovini strahoten odpor do privatizacije v gospodarstvu, do odprtosti slovenskega trga tujim podjetjem in tujemu kapitalu, falangistični boj kvazisindikata proti zasebnemu šolstvu, nenormalno napadanje zasebne zdravstvene klinike, vsepovprek kritiziranje Evrope in Amerike. In s piedestala ne največjega, ampak najbolj razvpitega slovenskega filozofa Žižka izusten grozljiv stavek sredi Zagreba: »Ko ljudi vprašaš, kaj si mislijo o Evropi, jih je treba povprašati tudi po Sirizi. Če je ne podprejo, si v moji viziji demokratične prihodnosti ne zaslužijo drugega kot vozovnico v gulag.« (Mladina, 17. 5. 2013) Več komentatorjev v zadnjem času ugotavlja, da z nami nekaj globoko ne »štima«, da smo bolni, paranoidni in de facto shizofreni – razklani v umevanju. Družina