Kaj se je konec lanskega leta res zgodilo v eni od sob nevrološke klinike, potem ko je Radan medicinski sestri naročil dovajanje kalija, ve le osumljeni zdravnik. Obdukcije, ki bi bila še kako smiselna, namreč ni bilo. Nadzorna komisija v bolnišnici je ugotovila, da je zdravnik verjetno pospešil smrt, prvostopenjsko razsodišče zdravniške zbornice pa se je naslanjanju na najverjetnejši scenarij očitno izognilo. Zdravnik, ki dovajanje kalija zanika in se sklicuje na provokacijo, lahko tako – vsaj teoretično – še naprej dela s pacienti.

Edini stanovski ukrep, ki ga bo za zdaj deležen, je javni opomin. Enako sankcijo so v zadnjih letih na primer prisodili zdravnici, ki se je ukvarjala s homeopatijo, kar v prihodnje niti ne bo več kršitev. Javni opomin so izrekli tudi zdravniku, ki je ob nenavadni anatomiji in premalo izkušnjah pri operaciji ogrozil pacientko, a se je vse končalo srečno.

Zdravljenje Radanovega pacienta se v nobenem primeru, pa kar koli je že počel, ne bi moglo končati z rešenim življenjem. Kot je pokazal nadzor, je šlo za človeka, ki so mu lahko le lajšali trpljenje. A hkrati bolnik ni izrazil želje, da bi rad umrl. Če je zaradi kalija umrl nekoliko prej, kar je glede na poročilo verjetneje od neokusne provokacije z navideznim dodajanjem kalija, je šlo za tako imenovano neprostovoljno evtanazijo. Ta pojav, ki ga slovenska zakonodaja in stroka enačita z nizkotnim umorom (ukorov smo bili deležni tudi novinarji, ki smo ob dogajanju v ljubljanskem kliničnem centru omenjali sum evtanazije), so v tujini že zdavnaj začeli raziskovati.

Avstralska anketa med zdravniki, ki so jim zagotovili anonimnost, je leta 1996 na primer pokazala, da 3,5 odstotka vseh smrti zdravnik pospeši, ne da bi bolnik to izrecno zahteval. V Veliki Britaniji so z isto metodologijo pozneje ugotovili, da se to zgodi pri okoli 0,33 odstotka vseh smrti. Drugod po Evropi so se deleži neprostovoljnih evtanazij gibali od 1,5 odstotka v belgijski Flandriji (pred tamkajšnjo legalizacijo evtanazije, za katero zaprosi bolnik) pa do 0,06 odstotka v Italiji, kaže leta 2007 objavljena primerjava v ugledni strokovni reviji Journal of Law, Medicine & Ethics. Razmerja med odnosom države do prostovoljne evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo ter deležem neprostovoljnih evtanazij sicer niso enoznačna, ugotavlja avtorica primerjave, britanska strokovnjakinja za etiko v zdravstvu Penney Lewis. Tako kot mnoge druge avtoritete poziva predvsem k odprti in sistematični razpravi, tudi ko gre za zelo občutljive teme.

V Sloveniji raje stavimo na zanikanje moralnih sivin, ki zbujajo nelagodje. Medicinska stroka je bolj ali manj soglasna, da družba za razpravo o pravici do evtanazije še ni zrela. Ali pa, da so nevarnosti zlorab prevelike, da bi prisluhnili razglabljanjem o bolnikovi avtonomiji. Hkrati stanovska organizacija v rokah zdravnika, ki je o pacientovi smrti verjetno odločal samovoljno, sam pa govori o uporabi umirajočega človeka za provokacijo, za zdaj previdno pušča licenco za zdravljenje. V slovenskem zdravstvu je veliko odličnih strokovnjakov, ki bodo vedno ravnali v bolnikovo dobro. Vseeno je ob medlem cehovskem odzivu na hude ekscese bolnike in njihove svojce upravičeno strah.