Lahko bi rekli, da moderna politika prinaša dve vrsti nalog: formuliranje zakonov, ki temeljijo na splošnih načelih, in delitev sredstev prek obdavčitve in vladnih izdatkov. Znotraj države so te naloge relativno preproste. Toda mednarodni odnosi neke države lahko njeni vladi naložijo zelo velike omejitve. Te omejitve so posebno močne, če mora vlada delovati v širšem političnem prostoru, kot se dogaja z Grčijo zaradi njenega članstva v EU. Vendar pa vsak proces integracije, naj bo na evropski ali svetovni ravni, zahteva, da se mu prilagodijo nacionalne prioritete in zakoni. Možnost vlade, da deli bogastvo, je prav tako omejena, če višanje davkov vodi k begu kapitala in tiste z največjimi zaslužki spodbuja, da zapuščajo državo.

Da bi opravičila zahtevo po zmanjšanju bremena grškega dolga, se Siriza z veliko vnemo sklicuje na zgodovino Nemčije, glavno posojilodajalko in v očeh številnih Grkov glavno nasprotnico Grčije. Kot Siriza predstavlja dogodke, je nemški demokratični eksperiment med vojnama spodletel, ker so tuji posojilodajalci Nemčiji vsilili zategovanje pasu. Nemčija in EU, tako pravijo v Sirizi, bi morali to lekcijo uporabiti zdaj v primeru Grčije. To vsekakor zveni prepričljivo in neki drug vidik te analogije, na katero se sklicuje Siriza, primer na prvi pogled zapečati: Grčija je bila ena od držav, ki so najbolj trpele po koncu nemške Weimarske republike leta 1933. Med nacistično okupacijo je grška vlada morala Nemčiji dati posojilo, ki ga ta še vedno ni vrnila. Zaradi tega Nemčija nosi zgodovinsko odgovornost do svojih južnoevropskih partnerjev.

Toda zgodovine ni mogoče nikoli povzeti na tako preprost način in interpretacija Sirize je zelo pomanjkljiva. Reparacije na primer, ki so jih zahtevale zmagovalke prve svetovne vojne, so vsekakor predstavljale veliko breme, a je leta 1932 postalo jasno, da ne bodo nikoli plačane. Ustavitev plačevanja pa ni stabilizirala nemške politike. Nasprotno, utrla je pot čedalje radikalnejšim načrtom.

Če bi nemški populisti (nacisti) prišli na oblast pred letom 1932, bi se morali soočiti z nemogočo izbiro. Če bi še naprej plačevali reparacije ali se poskušali o tem pogajati s »posojilodajalci« Nemčije, bi v očeh svojih privržencev diskreditirali sami sebe. Toda alternativa – uresničitev volilnega programa in samovoljno prenehanje odplačevanja nemškega dolga – bi sprožila veliko finančno krizo (in morda vojaško invazijo v Nemčijo). Šele po tem, ko je Nemčija lahko nehala odplačevati dolgove, je njen odgovor na veliko gospodarsko krizo postal destruktiven. Ko je Hitler prišel na oblast, je uveljavil povsem novo rešitev za problem delitve bogastva. Ker je imela Nemčija omejena sredstva, je nameraval Hitler deliti bogastvo drugih držav – tudi Grčije.

Takšna perspektiva postavi Sirizin argument na glavo. Podobno kot Hitlerjeva nova rešitev je tudi odpis grškega dolga poskus, da bi delili bogastvo drugih držav. Če bo Sirizi uspelo, bo to nevarno obremenilo druge države v evrskem območju, tudi takšne, kot sta Italija in Španija, ki so morale iti skozi program zategovanja pasu.

Karizmatični grški finančni minister Janis Varufakis je nedavno navedel nauk iz antične zgodovine svoje države: »Včasih večja, močnejša demokracija spodkoplje samo sebe, ko stre manjšo.« Iz tega bi moral logično razmišljati naprej: majhne države, ki poskušajo na lahek način priti do denarja z uničenjem mednarodnega sistema, tudi lahko končajo tako, da spodkopljejo same sebe.

Če uporabljamo demokracijo za upravičenje tega, da breme neke države preložimo na sosednje države, integracija ni mogoča – na tak način sta ogroženi tako demokracija kot mednarodna ureditev. Kot se lahko negotovost trgov prek finančne okužbe prenese na bližnja gospodarstva, je mogoče tudi, da politična okužba širi miselnost igre ničelne vsote.

Če hoče Evropa najti rešitev za svoje gospodarske težave, mora najprej obvladati politične izzive in izdelati obliko posvetovanj, ki bi vključevala vse izvoljene vlade evrskega območja – najbližje temu je za zdaj evrska skupina finančnih ministrov. Vse dokler bodo pogajanja omejena na to, da bodo nacionalne vlade tekmovale, katera bo pozneje odnehala (kot otroci, ki tekmujejo, kdo bo ob prihodu vlaka dlje časa sedel na tirih), bo edini rezultat kaos – in to ne le na trgih.

© Project Syndicate

Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton, profesor zgodovine na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah in sodelavec Centra za mednarodno inovacijo vodenja.