Za najem prostorov, v katerih domujeta davčna in carinska uprava, je država v prvih desetih mesecih lanskega leta odštela skupaj 3,3 milijona, leto prej pa skoraj pet milijonov evrov. Ministrstvo za delo za najem prostorov na Kotnikovi v Ljubljani plačuje sedmim najemodajalcem letno skupaj okoli milijon evrov, ministrstvo za izobraževanje za najemnino prostorov na Masarykovi dobra dva milijona evrov. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadnjih petih letih za najem poslovnih prostorov, parkirnih mest in baznih postaj skupaj plačalo dobrih dvajset milijonov evrov. Geodetska uprava je za najemnine v enakem obdobju porabila okoli štiri milijone evrov. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je dvema najemodajalcema od leta 2010 plačala skupaj 930.000 evrov; mesečna najemnina, ki jo za del Prevzgojnega doma Radeče zaračuna Družba hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavlovskega, pa znaša 10.600 evrov…

»Odpor je bil vsepovsod«

To je le nekaj podatkov, koliko davkoplačevalskega denarja gre za najemnine prostorov državnih organov. Informacije o skupni vsoti najemnin nam ni uspelo pridobiti, kot tudi ne, katerim najemodajalcem država plačuje največ. »Glede na decentraliziran sistem upravljanja premoženja ne razpolagamo s podatki o celotnem javnem sektorju in celotni državni upravi,« so nam odgovorili na ministrstvu za javno upravo. Glede največjih najemodajalcev so nas usmerili na ministrstvo za finance, ki da »vodi plačila po dobaviteljih za posamezne državne organe«, a tudi s finančnega ministrstva so sporočili, da »z vsemi podatki ne razpolagamo«. Po podatkih, ki jih je Pahorjeva vlada pred štirimi leti zbrala kot odgovor na poslansko vprašanje Mira Petka, pa je država tedaj imela sklenjenih 626 najemnih pogodb v višini nekaj več kot 41 milijonov evrov letno.

»Dokler ne bo centralnega upravljanja vseh prostorskih kapacitet za potrebe državnih organov, bo zadeve nemogoče racionalizirati,« poudarjajo naši sogovorniki, ki ne želijo biti imenovani. S tem bi imeli pregled nad celotnim spiskom nepremičnin, brez zapletenih birokratskih postopkov bi jih lahko dodeljevali organom ter se lažje dogovarjali o znižanju najemnin, prodaji in odkupu prostorov. Obenem bi bolj strokovno vodili postopke javnih naročil in novogradenj. Po ocenah poznavalcev se namreč strošek nakupa nepremičnine povrne v sedmih do desetih letih najemanja prostorov.

Očitno se potrebe po centralizaciji upravljanja državnega premoženja zavedajo tudi v aktualni vladi, saj so si ob sprejemanju rebalansa proračuna za letošnje leto to zadali kot enega od ukrepov za znižanje proračunskih odhodkov.

Težnja, da bi upravljanje državnih nepremičnin spravili pod eno streho, pa ni nova. Generalni sekretar v več Drnovškovih vladah Mirko Bandelj se spominja, da se je zavzemal za centralizirano upravljanje državnih nepremičnin, a je bilo na enem mestu težko združiti že evidenco. »Odpor je bil prisoten vsepovsod, najhujši pa na ministrstvih z največ nepremičninami, kot so za obrambo, za notranje zadeve, za finance… Ko smo na primer želeli centralizirati naložbe v mejne prehode, so se vedno pojavljali določeni lokalni interesi,« nam je dejal Bandelj.

Po nekaterih naših informacijah naj bi zaradi nepremičnin med ministrstvi oziroma vladnimi službami prihajalo tudi do sporov in preigravanj. Tako naj bi tedanji obrambni minister Janez Janša vilo Mladika, ki je bila v upravljanju obrambnega resorja, želel odstopiti etnografskemu muzeju, čeprav naj bi bili prostori za namen muzeja neprimerni. Pred zgradbo je bila celo že postavljena tabla z napisom etnografski muzej, ki pa so jo predstavniki generalnega sekretariata vlade čez noč zamenjali z napisom ministrstvo za zunanje zadeve. MZZ se je v te prostore kasneje res vselilo.

Posli z Imosom in Ramom Investom

V času Pahorjeve vlade je bil prenos nepremičnega premoženja na enoten sklad resno zastavljen. Sprejet je bil zakon o javnem nepremičninskem skladu, a je po padcu takratne ministrske ekipe druga Janševa vlada namero o ustanovitvi sklada takoj razveljavila. Tudi v Pahorjevi vladi je bil dogovor sila težaven. »Zadevo je ministrstvo za javno upravo izpeljalo z velikimi mukami. Do tedaj je namreč vsako ministrstvo samo odločalo, kaj in kako bo kupovalo, prodajalo, najemalo. To pa je lahko zlata jama za korupcijo. Ne vidim drugega razloga za ukinitev tega projekta, kot da so hoteli vodilni ljudje na ministrstvih še naprej ribariti v kalnem,« nam je dejal eden od članov Pahorjeve vlade. Po naših informacijah naj bi centralizaciji nasprotovali zlasti ministrici za notranje zadeve in za obrambo Katarina Kresal in Ljubica Jelušič, saj sta ta dva resorja razpolagala z največ nepremičnega premoženja. Nekateri naši viri tudi dvomijo, da bi Kresalova na centralizacijo sploh pristala, če se ji ne bi zgodila afera z najemom prostorov za NPU na Dimičevi.

Spomnimo, da je računsko sodišče glede najema te stavbe kasneje ugotovilo, da je MNZ ravnalo negospodarno, ker se ni odločilo za najem s postopnim odkupom. Revizorji so ministrstvu negospodarnost očitali tudi pri zbiranju ponudb za najem stavbe, ki jo je oddajal Pogačarjev Ram Invest. Nič bolje je pri računskem sodišču ni odnesel niti najem prostorov za potrebe MNZ v času predhodnika Katarine Kresal Dragutina Mateja. Tudi pri najemu stavbe na Litostrojski ulici so namreč revizorji ugotovili negospodarno ravnanje. MNZ je sklenilo predpogodbo za večjo površino poslovnih prostorov, kot je bilo predvideno, in ni uresničilo ciljev vlade o zmanjševanju obsega najetih prostorov. Kot je znano, je Matejevo palačo konec leta 2011 od Imosovega hčerinskega podjetja Imos-Lit odkupila državna Družba za svetovanje in upravljanje, danes pa v njej domujeta pretežni del MNZ in statistični urad. Kot kažejo podatki, ki smo jih pridobili, pa so Imos in njegova hčerinska podjetja ter Ram Invest v zadnjih letih svoje prostore oddajali tudi drugim državnim organom, med letoma 2005 in 2008, ko je vlado prvič vodil Janez Janša, pa je Imos z državo opravil za skoraj 70 milijonov evrov poslov.

Prostori v središču Ljubljane čakajo na obnovo

Po besedah nekdanjega predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa je nepreglednost upravljanja nepremičnin poligon, na katerem politika zadovoljuje svoje interese. Tudi po njegovem mnenju to lahko vodi v koruptivno ravnanje. S centralizacijo bi takšno tveganje zmanjšali, saj bi bila preglednost večja, odgovornost pa jasno definirana.

Tudi zaradi preseljevanja ministrstev in služb z ene lokacije na drugo je šlo po besedah naših sogovornikov »ogromno denarja v prazno«. Po drugi strani pa nekatere zgradbe, celo v središču Ljubljane, samevajo, čeprav bi lahko v njih deloval kateri od organov, ki plačuje najemnino. Taki primeri so stavba nekdanje tiskarne na Gregorčičevi, nekdanji prostori ministrstva za pravosodje na Beethovnovi… Slednje je ministrska ekipa pred dvema letoma prenesla v upravljanje vladni službi za zakonodajo, z utemeljitvijo, da ta posluje na dveh najetih lokacijah in da bi z odpovedjo najemov letno prihranila skoraj dvesto tisoč evrov. Omenjena stavba je, kot so nam pojasnili v uradu za komuniciranje, zaradi predvidene prenove še vedno prazna.