Čeprav ne bo imela posebnega tekmovalnega naboja, to ne sme biti izgovor ali alibi, da ne bi šli na polno. Vložki so vseeno veliki, saj gre za tekmo lige prvakov, igramo doma. Zato ni dvomov o naši motiviranosti, pristopu, želji… Rusi ne bodo prišli z belo zastavo, prav na zadnji tekmi v skupini bodo želeli doseči prvo zmago. A verjamem, da bomo mi tisti, ki se bomo veselili.
Se strinjate, da so bile celjske igre v Evropi boljše od izkupička štirih točk?Da. Kar se tiče naših iger, je ocena pozitivna. Z igrami smo lahko in moramo biti zadovoljni, še posebno, ker je ekipa dokaj mlada in neizkušena. Mnogi igralci so prvič nastopali v ligi prvakov, a kljub temu z dobrimi igrami opozorili nase. Rezultatsko ocena ni pozitivna, kajti cilj je bil uvrstitev v osmino finala.
Kaj je manjkalo za preboj med evropsko šestnajsterico?Predvsem izkušnje, več zbranosti v odločilnih trenutkih tekem, bilo je preveč napak v pomembnih trenutkih dvobojev, ki si jih ne bi smeli privoščiti. Še posebno ne proti vrhunskim ekipam, ki kaznujejo vsako najmanjšo napako. Zaradi lastnih napak smo izpustili iz rok nekaj točk, sploh obakrat proti Montpellieru. Na mnogih tekmah smo lahko videli in na lastni koži občutili, da je včasih treba biti od na papirju boljših tekmecev še boljši tudi za več kot nekaj golov, če želiš zmagati.
Če uspeh v Evropi ni bil delovna obveznost, pa je to zagotovo osvojitev domačega prvenstva in pokala.Tudi v minuli sezoni je bil cilj osvojitev dvojne lovorike, kar nam je – ne glede na to, kar se je dogajalo v klubu in okoli njega – uspelo. Osvojitev pokala je želja in cilj, nikakor pa ne obveznost, z naslovom državnega prvaka pa je drugače. Je želja, cilj in obveznost, saj se vsi zavedamo, kaj prinaša. Ne le doma, ampak tudi v Evropi z neposredno uvrstitvijo v ligo prvakov.
Na igrišču se odlično znajdete. Kako pa kot novopečeni očka skoraj šestmesečnih dvojčkov Krisa in Jana?Zdaj je precej lažje kot po rojstvu otrok, privadili smo se drug na drugega, na nove razmere. Nimamo večjih težav, žena vse dobro rešuje z manjšo pomočjo mame in tašče. Moram se pohvaliti, da tudi jaz kar dosti pomagam. No, kolikor mi dopuščajo rokometne obveznosti. Če si vsaj malce priden in organiziran, ni večjih težav. Spanje? Imam ga dovolj. Le poglejte me, nimam podočnjakov.
