Zadnji tak primer je Gaber Glavič in njegov fizični napad na znanca iz osnovnošolskih klopi. Nekdanji hokejski reprezentant in zdajšnji reprezentančni trener vratarjev se brani z molkom, a so se zato zanj izpostavili najožji sodelavci. V iskanju zarote so šli tako daleč, da so novinarju očitali celo dolžino prispevka, češ da o drugih problemih piše bistveno manj. Kot da je pomembno, ali je dejstvo napisano v kratki vesti ali čez celo stran. V obeh primerih je pomembnejše to, ali dejstvo drži ali ne. In če drži, je zadnji krivec za zapisano novinar.
Enako velja za novinarske zapise o stanju v slovenskem športu. Marsikaterega klubskega veljaka je že zmotilo, ko je prebral, da v njegovem klubu zamujajo plače, da so stvari neurejene ali pa da igralci prihajajo in odhajajo na sporen način prek čudnih menedžerskih poti. Znova je kriv le novinar. Ker napiše resnico. In kdaj novinar ve, da je napisal resnico? Takrat, ko je napaden, zakaj je to napisal, a hkrati ne prejme nobene zahteve po popravku. Če zraven sliši še kakšno žaljivko na svoj račun, je to nekaj povsem vsakdanjega.
Toda »žrtve« svojega križarskega pohoda ne končajo pri novinarjih, ampak začnejo vohljati, kdo je zlobno resnico izdal. Z različnimi triki napadajo ljudi v lastnem klubu in jih obtožujejo žvižganja in nelojalnosti. Seveda, največji problem je, če časopis napiše, da igralci ne prejemajo plač, in ne to, da jih dejansko ne prejemajo. Večja škoda je torej v tem, da ima predsednik ali direktor kluba užaljen ego kot pa denarne težave športnika, ki trenira in igra zgolj za domnevno čast in slavo.
