Prvi domžalski kino v Sokolskem domu so Domžalčani izgubili med drugo svetovno vojno. Požgali so ga partizani, ker so Nemci v njem vrteli svoje propagandne filme. Zato so po vojni kino uredili v prostorih sedanjega kulturnega doma, kjer so vedno dobro obiskane filmske predstave vrteli vse do začetka 80. let, ko so v sklopu soseske SPB zgradili novo, takrat najsodobnejšo kinodvorano v Sloveniji s skoraj 250 sedeži. A v novi dvorani niso prav dolgo uživali, saj so Ljubljanski kinematografi dvorano, ki jim jo je občina podarila, kmalu zaprli in obiskovalce napotili v ljubljanski Kolosej.
Ker pa Domžalčanom Kolosej ni pretirano dišal in so ob neizpolnjenih obljubah Engrotuša, da jim bodo zgradili razkošen Planet Tuš s štirimi dvoranami, svoj kino polno desetletje močno pogrešali, so pred petimi leti znova zavihali rokave v Kulturnem domu Franca Bernika in v že tako pretesni dvorani, ki so jo prenovili po meri koncertnih prireditev, saj si prostore deli z glasbeno šolo, znova zapolnili še to vrzel. Seveda pa so se morali v domu z manj kot 200 sedeži za obiskovalce, katerega programska usmeritev je tudi sicer butično kakovostna, ozreti predvsem po umetniškem filmskem programu. V petih letih pa jim je uspelo tudi tega tako dodelati, da so na lanskih 511 projekcij mestnega kina zvabili že skoraj 20.000 obiskovalcev, osem odstotkov več kot leto prej in dvajsetkrat več kot v prvem letu.
Pozornost filmski vzgoji
»V Mestnem kinu Domžale imamo poleg osnovnega programa za odrasle in otroke za izven tudi obsežen spremljevalni program: zaključene projekcije za šole, vrtce, filmske premiere slovenskih filmov s pogovori z ustvarjalci, tematske pogovore ob projekcijah filmov,« je naštevala direktorica doma Cveta Zalokar Oražem. »Razpisujemo dva filmska večerna abonmaja in dopoldanski abonma za starejše,« je dodala ter razložila, da vztrajno narašča tudi število abonentov. Med 167 letošnjimi abonenti so tudi obiskovalci iz Ljubljane, Mengša, Kamnika, Trzina, Lukovice, Moravč… Lani si je 23 filmov v abonmaju za odrasle ogledalo 1470 obiskovalcev, deset odstotkov več kot leto prej. Še posebno dobro sodelujejo z domovi upokojencev iz Domžal in Mengša, ki so najštevilnejši obiskovalci dopoldanskega abonmaja za starejše, v okviru otroškega abonmaja pa si je lanskih 13 predstav ogledalo 838 mladih gledalcev. V programu te sezone, ki so ga poimenovali Prelomnice, so bili na primer filmi, kot so Fantovska leta, Alabama Monroe, Dva dneva, ena noč in tudi brezčasna filmska mojstrovina Charlesa Chaplina Cirkus. Z navdušenjem so Domžalčani sprejeli tudi poletni kino v Češminovem parku.
»Poletni kino nam je omogočil novi digitalni Sonyjev kinoprojektor, ki nam dopušča tudi predvajanje najnovejših filmskih uspešnic, ki jih ni več na 35-milimetrskem traku,« se je pred dvema letoma pohvalil takratni direktor kulturnega doma Milan Marinič in dodal, da je bilo 150 mobilnih sedežev prve projekcije poletnega kina razprodanih že pol ure pred predstavo. Zato si je kakšnih sto gledalcev komično dramo Srečen za umret ogledalo zunaj provizorične ograje kina.
»V Mestnem kinu Domžale se intenzivno posvečamo programom filmske vzgoje: v otroški abonma vključujemo animirane filme, ki jih pospremimo z delavnicami optičnih igrač. Izvajamo šolske projekcije kakovostnih filmov za vrtce, osnovne šole in srednje šole, ki jim dodamo pogovore o filmih,« še pove direktorica in razloži, da bodo v sklopu projekta v tem šolskem letu omogočili brezplačen ogled filma in pogovor z avtorjem okoli 2000 otrokom iz domače in sosednjih občin. Še posebno pa se animiranim filmom posvetijo v času šolskih počitnic, ko pripravljajo v dopoldanskem času tudi brezplačne ustvarjalne delavnice. Že vrsto let so tudi eni koproducentov Festivala gorniškega filma Domžale in kot vsako leto bodo ob koncu festivala (27. in 28. februarja) zavrteli zmagovalne filme iz različnih festivalskih kategorij tudi tu.
Zvočni film prehitel Ljubljano
Zgodovinski viri navajajo, da so v Domžalah prvi kino v Sokolskem domu dobili že leta 1927 in da so kmalu investirali v zvočni projektor, ki jim je omogočil, da so s predvajanjem prvega zvočnega filma za kakšen dan prehiteli celo Ljubljano. Po drugi svetovni vojni so Kino Domžale preselili v nekdanji Društveni dom, zdaj Kulturni dom Franca Bernika, in ustanovili Kinematografe Domžale, ki jih je skoraj 17 let vodil Franc Štifter. Ta se zlatih časov domžalskega kina, ko je na predstave drlo staro in mlado, spominja s pravo nostalgijo. V Kinematografih Domžale, ki so združevali še kinodvorane Radomlje in Jarše, je v dveh izmenah delalo 35 delavcev, redno pa sta bila zaposlena le on in tajnica. Še prej je deloval tudi potujoči kino, ki je obiskoval Moravče, Ihan, Blagovico, Krašnjo in Prevoje.
»Spomnim se, kako dolge vrste so se vedno vile pred blagajno, včasih tudi na ulico. Marsikatera predstava je bila razprodana,« razlaga nekdanji direktor in doda, da jim je nekoč zaradi navala in prerivanja počilo celo steklo pred blagajno. Ena izmed rednih obiskovalk kina pa se spomni, da so najraje gledali domače filme, kot so Vesna, Kekec, Ne čakaj na maj. Gledali so jih večkrat in znali na pamet cele dialoge. Radi pa so gledali tudi Vinetuja. Še kot šolarka si je marsikatero predstavo ogledala tudi iz projekcijske sobe, saj je bil sin tedanjega direktorja Tratnika njihov sošolec in jih je rad povabil v projekcijsko sobo, kjer so se sprva gnetli ob eni lini, ko pa so imeli dva projektorja, so lahko precej enostavneje gledali skozi drugo lino. Štifter se spomni tudi, da so se nekega večera, ko je operater Franci dobil sina, med projekcijo Zadnjega krika iz savane malo preveč vrteli okoli točilnega pulta in zamešali kolute filma... »V zmešnjavi smo prehitro zavrteli konec in to opazili šele, ko so gledalci začeli kar 40 minut prezgodaj zapuščati dvorano. Seveda smo jih hitro spravili nazaj in jim zavrteli še sredino filma,« pove in doda, da se ni nihče jezil. Spomni pa se tudi sodobne dvorane v SPB, kjer so vgradili sistem za prostorski zvok in so tega nevajeni gledalci ob projekciji filma Top Gun množično sklanjali glave, ko je na platno mimo njihovih ušes zelo glasno priletelo letalo. Spomni se tudi, da so včasih filme vrteli sočasno z Ljubljano oziroma uro kasneje in se je vsakih 40 minut peljal v Ljubljano po nov kolut filma.
Kinodvorano so kar podarili
Štifter še danes obžaluje, da so, potem ko so novo dvorano prevzeli Ljubljanski kinematografi, to tako hitro zaprli. Tudi direktorica Zalokar-Oražmova se spomni gradnje in zaprtja dvorane, pa čudnega lastninjenja... Kot pravi, je bila izvoljena za županjo, ko je bila dvorana že izgubljena, saj je pogodba o prenosu lastništva, ki jo je izpeljal takratni izvršni svet občine, čudežno izginila in je do danes niso našli.
Sama si je ves čas županovanja, enako kot sedanji župan Toni Dragar, močno prizadevala, da bi jo dobili nazaj. A so jim jo Ljubljanski kinematografi v odkup ponujali po tako zasoljeni ceni, da bi bilo ceneje zgraditi novo. Zato dvorana še vedno sameva in propada, Domžalčani pa so medtem polno desetletje pogrešali svoj kino in se niso mogli navaditi niti na brezplačne avtobusne prevoze do Koloseja. Zato tudi danes še vedno raje obiskujejo izbran program mestnega kina in upajo, da bodo nekoč znova dobili tudi nov kulturni hram, kakršnega si zaslužijo tako ustvarjalci kot gledalci, ki jih morajo zdaj ob posameznih dogodkih zaradi preskromnega števila sedežev celo odslavljati.