Poslušanje zahteva več napora kot izrekanje

Svojo plesno pot je začela kot balerina, se vmes izobraževala celo za biologinjo, svojo avtorsko pot pa je obeležila s predstavo Disciplina kot pogoj svobode, v kateri je sprevrgla tradicionalno opozicijo med baletom in sodobnimi plesnimi zvrstmi. Odtlej je sledilo za skoraj dvajset let predstav, pod katere se je scenografsko in širše vizualno podpisal tudi njen partner Vadim Fiškin.

Mogoče je ključno to, da med delom stvarem ali materialu pravzaprav poskušam prisluhniti, namesto da bi hotela nekaj bolj neposredno pripovedovati. Kako to izvesti, kako »poslušati«, kako »slišano« artikulirati v gibu, je seveda izjemno pomembno; vselej upam, da ulovimo neko predstavi lastno dimenzijo. Recimo, da drži, da »poslušanje« zahteva več napora kot izrekanje. To me zelo intrigira in zdi se mi, da lahko tako za stvari in pojme najdemo neko novo življenje, razkrijemo njihov novi potencial, ki sicer v rutinski vsakdanjosti ostaja skrit ali prikrit.

Ali pa recimo, da za vsakim materialom, snovnim ali nesnovnim, vidim »ves svet«, ki mu pripada in ki ga je mogoče razkrivati. Potrebna pa je precejšnja disciplina in včasih strogost, da pri tem ne ustvarjamo nereda.

Očaranost, moram kar priznati, me drži od malega in trmasto ne ločuje med baletom ali katero koli drugo obliko ali, če temu rečemo, zvrstjo plesne umetnosti. Tudi omenjeni prestop je nekaj, na kar nisem nikoli pomislila. Že ko sem bila v baletu, sem se ukvarjala s predstavami v Plesnem teatru Ljubljana, s svojimi koreografskimi in avtorskimi začetki… Od malega me je obsedal in zanimal skrajni domet, ki je – ali bi lahko bil – v gibu, koreografiji, plesu sploh mogoč. Balet mi prav nikoli ni pomenil ovire za sodobnost ali modernost, prav nasprotno, enak potencial ima za vse to kot sodobni ples! Ločnica, o kateri se rado govori, je zame neki privid. Res pa je tudi, da obstajajo baletne hiše, ki gojijo repertoarje, ki vztrajajo na bolj historični reprodukciji in tako vzdržujejo balet kot nekaj atavističnega. To so pač zgodbe posamičnih baletov. Sicer pa mislim tudi, da je dobro in natančno razumljena ter premišljena klasičnost včasih lahko bolj progresivna kot pa »izsiljena« sodobnost – in to na vseh področjih plesne umetnosti.

Tu smo pri nekem pravzaprav dovolj povprečnem mnenju, ki se žal kar rado reciklira. Podobno je tudi mnenje, da umetnost osvobaja. Sama ne razmišljam tako. V vsaki umetnosti je bil vsak prelom razumljen kot osvobajajoč, in v tem smislu je nova najdena disciplina res neko osvobajanje od starih prepovedi ali zapovedi – in to gotovo predstavlja širjenje polja svobode. Vendar se je treba zavedati, da gre za novo disciplino. Eden od mojih prvih projektov je bil naslovljen Disciplina kot pogoj svobode, po knjigi Renate Salecl.

Ne gre za virtuoznost ali tehniko samo zase. Bolj gre za neko skrajno fizično sposobnost, da se doseže jasnost v povezavi z mislijo. Ni pa nujno, da za to plesalci obvladajo ali predelajo veliko tehnik. To je zelo različno pri vsakem posamezniku. Nekaterim, recimo meni, je bilo pomembno, da sem predelala ogromno različnih tehnik. Zelo pa mi je draga tudi neka iracionalna obsesivnost po obvladovanju telesa pri plesalcih, ki je pri vsakemu nekaj zelo posebnega.

Ne bi se rada ukvarjala s specificiranjem terminologije – kot je recimo slovenski konceptualni ples – in razmejevanjem žanrov ali polj. Mene zanima predvsem, kako se polja med sabo lahko informirajo in s tem omogočijo intenzivnost ustvarjanja skozi prehajanje meja. Skozi zgodovino in razvoj sodobne umetnosti lahko vidimo, kako se kreativni vektorji med seboj izmenjujejo, recimo iz vizualne umetnosti v gledališče, iz glasbe v performans, iz performansa nazaj v vizualno umetnost, in s tem kreirajo veliko večje in širše področje sodobne umetnosti. Termin konceptualni ples se mi sicer zdi zelo zaostreno postavljen, sploh če ga umeščamo v že tako nejasen prostor domačega sodobnega plesa in njegove publike. Če že govorimo o lokalni situaciji v Slovenji, pa moram dodati, da je pri nas veliko razumevanja za profiliranje po poljih ali področjih in glede na terminologije, ni pa razumevanja za profiliranje in razvoj osebnih avtorskih praks.

To lahko opišem kot neko čisto brezpogojno zahtevo, ki se mi postavlja sama. In jo ubogam. Plesalčevega giba nekako ne morem misliti, ne da bi mislila razmerja, ki ga pogojujejo ali ki pri tem nastajajo – z vsem, kar ga obkroža. Lahko bi pa na to vprašanje odgovorila tudi z eno od svojih zgodnjih predstav, ki sem jo naslovila Dependance.

Pravzaprav gre tudi tu za tehnologijo. Urbani prostor ni nič manj tehnološki kot aparature, ki jih uporabljamo v notranjščinah. Oziroma je izrazito tehnološki že sam po sebi. Gre za tehnologijo prometa, recimo tehnologijo semaforjev, signalizacij, tehnologijo prestrezanja pogleda mimoidočih, ki jih lovijo potrošniški in drugi sistemi, in tako dalje. Čeprav se zdi, da gre za nekaj povsem drugega, gre za enako izhodišče. Prostor, kjer se gibljemo, se zdi neodvisen, v resnici pa je popolnoma odvisen od mehanizmov in tehnologije bivanja. V resnici me zanima tehnologija odvisnosti, tudi kot nasprotje neki iluziji o neodvisnosti. Zanima me, kako in s čim v odvisnosti sodelujemo in kako je to odvisnost, kot neko nujnost, ki je nikakor ne moremo ignorirati, mogoče uporabljati.

Plesna umetnost in ustvarjalnost je neustavljivi potencial za odgovore ali dobra vprašanja. Jaana Parviainen, finska filozofinja in plesna teoretičarka, začne eno od svojih knjig s Heraklitovo mislijo: »Izvor giba je tudi izvor vodenja in upravljanja.« Ta nadvse dragocena antična modrost bi morala biti popolnoma aktualna.