A eno so parkirišča v mestu, drugo v nakupovalnih središčih. Tam naj bi jih bilo dovolj, a glej ga zlomka, ni vedno tako in potem se začne pravi pločevinasti ples. Zakaj? Ker danes vozniki jemljemo precej stvari za samoumevne, nastavljeni pa smo na »komot« do samega konca. Kdor živi pod Šmarno goro, bo vedel. Tja se odpravljajo trume Ljubljančanov, ker če kaj veljaš v Zoranovem mestu, potem te morajo videti na Šmarni gori. Do vrha je približno ura hoje, če se je lotite za zabavo, sprostitev, lahko seveda tudi manj, če tekmujete s seboj in sosedom. V vsakem primeru pa je, če prihajate iz Ljubljane, treba avtomobil nekje parkirati, pri čemer je očitno dovoljeno vse. Čisto vse. Tudi parkirati kmetu sredi njive, če je treba. In bog ne daj, da bi se kdo kaj pritožil. Če je v Ljubljani absolutni in pregrešno dragi tabu parkirati na pločniku, je to zunaj MOL seveda dovoljeno, razumljivo.

Zgodba se potem nadaljuje, ko se vozniki in voznice odpravijo še v trgovino. Kakšen Hofer ali Lidl, Mercator je zdaj hrvaški in predrag, o drugih ponudnikih niti ne bi govorili. In seveda, kje parkirati? Najraje zraven blagajne, v izložbo, kar skozi vhod. Pa čeprav je okoli dovolj praznega parkirnega prostora, le da je potem treba narediti šestnajst korakov. Preveč, po napornem izletu na Šmarno goro, mar ne? A ima recimo bližja trgovina, tako rekoč pod Šmarno goro, tudi podzemno garažo, ki večinoma sameva, nikoli bolj polna od tretjine, avtomobili pa se gnetejo na uvozni cesti, po pločnikih, travnati zelenici. Pa razumi, če moreš.

A s tem, ko je voznik končno našel svoj košček pod soncem, se zadeva ne konča. Ne, z vrati je treba obvezno udariti ob sosednji avto, kot potem nekdo drug podrsa njegovega in učinek domin se lahko nadaljuje. Ni kaj, slovenski vozniki na parkiriščih obvladujejo ritem udarjanja z vrati kot pravi ameriški raperji. Bum, bum, tresk in gremo v veselo nakupovanje. A potem ko kdo komu celo odstopi prostor, mu da prednost in dovoli, da za trenutek prevlada bonton, sledi tisti pravi šok. Kaj takega, to je vendar nezaslišano, saj se moramo vendar v boju za parkirišče najmanj zmerjati, če ne še kaj hujšega. In potem pride nekdo in pokvari vse to veselje, ki spada k sobotnemu nakupovanju kot goveja juha, praženi krompir, govedina in solata za nedeljsko kosilo. Ves konec tedna je tako rekoč uničen. Tudi malo arogance in lov za osebnim rekordom pri vzponu na Šmarno goro ne more odgnati tega občutka.

Vrhunec te parkirne odisejade pa so navsezadnje kakšni prodajalci iz katere od različnih držav Evropske unije, ki pridno polnijo tudi rubrike črne kronike v naši alpski deželici in ti skušajo prodati »armanijevo« obleko ali najnovejši strojček za lupljenje krompirja, seveda iz titana in ogljikovih vlaken. Ha, vsaj malo zabave je pri tem, če le premorete dovolj pameti in previdnosti. Če je ne, se boste mogoče naučili kaj za naslednjo priložnost.