In sem šla. Kaj bi nas lahko bolj zanimalo, kaj bolj skrbelo, kot naša prihodnost? Še posebej, če kani o njej razpravljati/delovati transpolitična, transideološka mešanica ljudi na položajih politične, sodne in medijske moči, univerzitetnikov in tistih nekje vmes, pa onih čisto v zasebnem? Presenetilo pa me je, da je bil posvet zaprt za javnost. Česa o vaši prihodnosti vi ne smete izvedeti? In kaj naj potem tam počnem jaz? Ki sem poklicno uho javnosti?
Ves ta vnaprejšnji spin …?
Dobili smo obilico »tehničnih pojasnil«. Povabljeni smo morali kupiti vstopnice, ki jih je bilo mogoče prevzeti le na podlagi osebnega dokumenta. Načeloma zasebni dokument pokažem le policaju in bančnici. Kaj bom storila? Ta dilema je odpadla, gospa na blagajni me pozna, kot kulturnica sem v Cankarjevem domu tako rekoč inventar. A česa so se bali? Da bom svojo karto podarila kakšnemu »potencialnemu teroristu«? Ki bo zmikastil Anito Ogulin, če bo priporočila, naj poskrbimo za lačne otroke?
Najboljše šele pride: s prihodom se zavežem k »debatnemu pravilu Chatham House: vsak udeleženec lahko pove vse informacije in stališča, ki jih je slišal na dogodku, ne sme pa razkriti, kdo jih je predstavil in zastopal«.
Sveta mati božja, zdaj me je resno zaskrbelo. Ne le da sem zavezana, tudi zloraba je že tu: poslušati bom morala tako bisere kot bobke, a avtorjev ne smem izdati. Kakšen cvet act-tankov (prvih 150 od 700 povabljenih, ki smo kupili vstopnico za klub, ki zmore 150 mizic) je to, ki bi želel o skupni prihodnosti govoriti stvari, za katere kasneje ne bi hotel prevzeti intelektualne odgovornosti? Ali pa je bil vse skupaj le spin, saj ga ni novinarja v tej državi, ki bi visel sedem ur na takšnem posvetu, in je šele ta »zaprtost« vzbudila neproporcionalno medijsko zanimanje?
»Pravilo Chatham House, ki je v rabi že od leta 1927, je namenjeno večji odprtosti debate in format umešča med zasebne razgovore, katerih vsebina ostane javnosti skrita, in javne razprave, na katerih se sleherna izjava dobesedno zapiše v javnem zapisniku,« so z wikipedije prevedli organizatorji. Večja odprtost debate, ker ljudje zasebno govorijo, česar si javno ne upajo? A ni točno to glavni problem tega sesuvajočega sveta? Da odločevalci in premišljevalci zasebno govorijo in delajo eno, v delovnem okolju drugo, javno pa tretje? Da zasebno zastopajo sporna stališča, javno pa flancajo rožice?
Če kaj, me na tem svetu ne zanimajo zasebna stališča ljudi, ki imajo takšno ali drugačno moč. Ravno nasprotno, že iz razcepa med njihovim javnim govorjenjem in dejanji pogosto slutim, da morajo biti ta zasebna stališča žalostna mešanica nevednosti, slepo privzetih fiksnih idej, egoizma in lažne morale, in zato je prav, da ostanejo tam, kamor sodijo, v njihove spalnice. Za prihodnost vseh nas je bolje, da jih nikoli ne spoznamo, sicer bi nas brezup glede prihodnosti do konca zadavil. Za boljšo prihodnost pa je nujno, da se razlika med njihovim zasebnim in javnim mišljenjem zmanjša na minimum ali pa se ta razlika brez usmiljenja javno razkrije.
In seveda, to snobovsko sklicevanje na »pravilo Chatham House«… V resnici je pravilo britanski Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve zastavil že ob versajskih pogajanjih po koncu prve svetovne vojne, ko je šlo za politično skrajnje kočljivo pogajanje o tem, kakšna bo povojna Evropa. Od tod skrivnostnost. In ker vemo, kako katastrofalne rezultate je tedanje mešetarjenje s prihodnostjo Evrope imelo, kako je stlakovalo avtocesto v drugo svetovno vojno, se s pravilom morda ni ravno pametno kititi.
Pravilo Chatham House je po vojni prevzela tudi skrivnostna organizacija Bilderberg, mreža »evropsko-ameriške aristokracije s poslanstvom«, ki jo je leta 1954 ustanovil nizozemski princ Bernhard – temu so kasneje očitali povezavo z nacizmom. O Bilderbergu se v največji meri govori v pogojniku. Ali gre za paranoični konstrukt o svetovni zaroti bogatih in vplivnih, ki naj bi iz ozadja usmerjali politične odločitve, organizirali odstavitve vlad, izumili strategijo permanentne vojne, ki služi njihovemu biznisu in obvladovanju ljudi s pomočjo strahu, ali za legitimno transnacionalno mreženje vplivnih in bogatih, ki se nočejo nastavljati kameram, za kar na skrivnih srečanjih poskrbijo agenti CIE? Vsekakor je gonila sila Bilderberga David Rockefeller in prav on je v sedemdesetih letih ustanovil zasebno Trilateralno komisijo, nekakšno mlajšo sestro Bilderberga, ki je bolj globalno usmerjena. In tako smo torej pri enem izmed treh gostiteljev, pri Marku Voljču.
Toliko dvomov. Kaj naj?
Dolgo premišljujem, ali naj grem undercover, pod krinko, z blond lasuljo in visokimi petami, ali naj se razkrijem. Bo to škodovalo mojemu ugledu večnega outsiderja in vse hujše radikalke, kot me označujejo moji »oboževalci«? In v katerem jarku bodo našli moje ostanke, če prekršim sveto pravilo?
Najprej seveda ugotovim, da je navzočih veliko vedno istih obrazov iz gospodarstva, lobijskih logov, politike, akademske sfere. Potem so tu ženske in nekaj mladih ljudi. Politično korektna mešanica.
Že prvi vsebinski sklop Pot Slovenije pokaže na resne konceptualne težave posveta: preširoko zastavljene teme za absolutno preveč diskutantov. Uvodničar navrže nekaj podatkov o preživelosti sedanjega ekonomskega modela, pa o nujnosti novega, ne le ekološkega, ampak tudi ekonomskega in socialnega trajnostnega modela, njegova sogovorca pa veselo zakorakata kar vsak po svoje, o naši samozaverovanosti, pa o minulih političnih napakah, pa o tem, da so v parlamentu le tri stranke izpred 25 let, kar naj bi kazalo na nestabilnost, saj naj bi prav stranke skrbele za novo politično elito. Nekakšen more of the same? Kar spodbudi dvorano, da podvomi, da bi bil tak politični razred tudi kompetenten. Nekdo meni, da bi oblasti koristilo, če bi medse sprejela strokovnjake, nekdo drug se zavzame za ničelno toleranco zoper družbeno neodgovornost, tretji pa je zgrožen, po kakšnih cestah se vozimo: most pri Mednem je treba nemudoma zgraditi. Nekdo bi hotel več glasu gospodarstva, neki mlad človek pove, kako sposobni so mladi in: »Tega govorjenja je že dovolj, pejte nekaj narest!« Mi, stari, predvidevam. Vsi poparjeni. Potem se nekdo zavzame za konec delitve na leve in desne. Čemur vsi zaploskajo. Enopartijski sistem? No, ploskajo vsaki izjavi. Kot poklon pluralizmu mnenj. Kot da smo v osemdesetih letih.
Potem je na vrsti drugi panel: Skupni imenovalci. Uvodničar pohvali ta izredni dogodek, ki smo mu priča, in pove, da obstaja pluralizem interesov, ki jih ne gre tiščati v kalupe, ampak jasno definirati razlike. Sogovorec pri mizi mu pritegne, da neenotnost ni problem, da je treba odvzeti moč vzporedni državi in da potrebujemo »resnično civilno družbo«, ki je zanesljivo tista, katere del je on. Kot razočarani politik pa vidi krivdo v znanih tezah: v neučinkovitem volilnem sistemu, neučinkovitem političnem sistemu in neučinkoviti vladi, kar da zavira spremembo iz socializma v kapitalizem. Tudi njemu ploskajo, četudi mnogi verjetno niso prepričani v koristnost prehoda v kapitalizem, večina pa o različnih volilnih sistemih, o razlogih za našega sedanjega in dilemah morebitnih sprememb ne ve nič. Potem ploskajo tudi mnenju, da so ga vse vlade strahovito lomile. Tako da ni jasno, zakaj so ploskali temu, da bi imele vlade večje pristojnosti – da bi ga še bolj sračkale?
Potem je na vrsti tema privatizacije, ki zanesljivo ni skupni imenovalec, zato nekdo predlaga: ne za, ne proti, ampak nekje vmes. Nekdo drug bi posodobil nemenjalni sektor, eden pa meni, da bi morali mediji poročati o dobrih novicah. (No, točno to jaz zdaj počnem.) Neka gospa pove, da je ta razprava natančno ista kot tiste, ki se jih je udeleževala pri Drnovšku. Ta je že sedem let pod rušo. Nekdo useka z resničnim novumom: najprej bi morali definirati prioritete posameznika, potem šele družbe. Se strinjam. A lahko začnemo pri mojih?
Nekdo, ki dela v ameriški firmi, je prepričan, da je treba več sodelovati z ZDA, nekdo, ki živi v ZDA, pa pravi, da mu je tam bolje kot tu in da bi spletne vsebine zaračunal. Nekomu se zdi, da je res urejena država Izrael, ki se drži načela »kako predvideti nepredvidljivo« – še kar logično, za državo v državljanski vojni – nekdo drug vidi ideal v Luksemburgu, kjer vse štima. Gotovo tudi po zaslugi naših utajiteljev.
Prioritete – tretji del. Tu nam gospa, ki je življenje posvetila boju z revščino, ponudi trenutek resnice: hudo bolna mlada nezaposlena mati mora iz bolnišnice, ker ni zavarovana, mož z otrokoma čaka na deložacijo. Zanje prihodnosti ni. Tej gospe najglasneje ploskajo. Edina oseba, ki spregovori o konkretnem delovanju, pove: »Sem proti prekarnemu delu, zato v svoji firmi zaposlujem za nedoločen čas.« Končno akcija.
Sklep
Kaj si je ta tank obetal od 150 glav, ki sedem ur debatirajo o vsem in ničemer? Kaj naj bi ta kakofonija prinesla? V čem se razlikuje od parlamentarnih razprav? Ali od neštetih simpozijev, posvetov, panelov, ki sem jim, reva, poklicno priča že desetletja? Kjer vsi predvsem radi govorijo in veliko manj radi poslušajo, in kjer vlada tista znana slovenska bolezen, ki je nihče nikoli ne omeni, pomanjkanje miselne discipline, čuta za debato in vztrajno samoterapevtsko oglašanje? Kjer se ne znajo držati ne (slabo definirane) teme ne (neznosnega) timinga, kjer vsak govori najprej o tem, kako vesel je, da lahko govori, in kako škoda je, da bo moral biti kratek, potem o tem, kako je že nekaj ljudi pred njim povedalo, kar je hotel on, a bo kljub temu povedal še enkrat, k temu pa bi rad še dodal… In potem – aplavz.