Invalide in delavce invalide pravno ščiti tudi zakonodaja. Izčrpno in nedvoumno. Zakon o delovnih razmerjih, standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov iz leta 1993, zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ter zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so v tem oziru najpomembnejši pravni predpisi. Na nujnost posebne pravne zaščite delavcev invalidov opozarja tudi pravodajna sodba vrhovnega sodišča (št. VIII Ips 287/2009). Posebej jih pravno ščitijo tudi pomembni mednarodni dokumenti: Evropska socialna listina, Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Konvencije MOD 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, Konvencija o pravicah invalidov in Protokol h Konvenciji o pravicah invalidov ter Direktiva Sveta Evrope 2000/78/ES.

Konkretni primer

V praksi pa se dogaja nekaj povsem drugega. Pravice delavcev invalidov so dnevno kršene. Očitno in grobo. Novinarka Aleksandra Dežman je nedavno v oddaji Tednik pokazala, da gre za velik sistemski problem politike in prakse zaposlovanja delavcev invalidov, ki zadeva več tisoč protipravno oškodovanih delavcev invalidov. To je storila v reportaži o konkretnem primeru, pri katerem sem sodeloval kot pooblaščenec (skupaj s pravnikom Markom Blatnikom).

Gre za delavca invalida, ki je delal v gostinstvu in ga je delodajalec očitno nezakonito odpustil. Četudi je delal dobro, bil pohvaljen s strani mlajših delavcev, ki jih je uvajal v delo, tudi delodajalec na njegovo delo ni imel pripomb. Preden ga je odpustil, je zahteval, da posebna invalidska komisija ugotovi dejansko obliko in stopnjo njegove invalidnosti. Komisija je uradno ugotovila, da je delavec invalid, nezmožen opravljati fizično delo, ki vključuje dvigovanje in prenašanje bremen nad 5 kilogramov. Označila ga je za delavca invalida III. kategorije. Ista invalidska komisija je tudi ugotovila, da delavec vseeno lahko opravlja veliko drugih del, ki so redni in sestavni element delovnega procesa, v katerega je bil do tedaj vključen. Ugotovila je tudi, da je delavec invalid že pred tem opravljal prav takšna, torej »druga« dela (»razporejanje«, »druga sestavna dela« ipd.). Pa tudi, da zaradi svoje invalidnosti z delom, ki ga je opravljal, ni motil delovnega procesa. Delodajalec torej ni imel nikakršne upravičene podlage za njegovo odpustitev. Sporno ni bilo niti dejstvo, da so pri tem istem delodajalcu obstajala druga dela, ustrezna delavčevi invalidnosti III. kategorije, njegovi izobrazbi in izkušnjam. Dokazano je bilo, da je delodajalec prav na delovna mesta, ki so vključevala »druga dela«, ki jih je opravljal in bi jih lahko opravljal še naprej ta delavec invalid, celo zaposloval nove delavce! A je kljub temu delavca invalida odpustil takoj po prejemu ocene invalidske komisije!

Vsa redna sodišča so ta dejstva in okoliščine ignorantsko, arbitrarno in pristransko prezrla.

Kako bi sodišča morala odločiti?

Pravno gledano je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme pri zatrjevanju, da delavcu nikakor ne more zagotoviti ustreznega dela. Če ima delo, ki je primerno za invalida, ga mora zasesti delavec invalid in biti na tem mestu zaščiten. Če pa takšnega dela ali delovnega mesta nima, ga mora ustvariti. To je delodajalčeva pravna dolžnost. Izogniti se ji sme le, če je to nujno, ker glede na naravo dela nikakor ne more zagotoviti dela delavcu invalidu.

V konkretnem primeru se je zgodilo nekaj povsem drugega. Delodajalec je imel in delo in delovno mesto za delavca invalida. Pred sodišči je očitno zavajal in lagal. Edini argument, ki ga je delodajalec v tem primeru ponudil sodišču, je bila izjava pravnice, zaposlene pri delodajalcu in pristojne za pripravo pisne odpovedi delovnega razmerja delavcu invalidu, da »pač drugega dela ni mogoče zagotoviti«. In sodišča so takšno golo izjavo te pravnice res upoštevala – kot zadovoljiv dokaz za končni sodni sklep, da je bila odpoved delovnega razmerja delavcu invalidu upravičena!

Takšno golo izjavo pravnice so potem sodišča v obrazložitvah še nečlovečno in formalistično povezala z aktom o sistemizaciji delovnih mest pri delodajalcu, ki je bil seveda ad hoc prirejen prav temu primeru in je bilo iz njega delovno mesto, ki ga je zasedal delavec invalid, začasno, za potrebe sodnega postopka, enostavno izbrisano. Tudi vrhovno sodišče se, kot že tolikokrat pred tem v toliko drugih primerih, sploh ni opredelilo do jasnih, logičnih in utemeljenih navedb delavca invalida glede teh vprašanj. Vse to je arbitrarno, absurdno in pravno nevzdržno sodniško početje, ki je v očitnem in neposrednem nasprotju z veljavno zakonodajo, mednarodnopravnimi dokumenti in ustavnim redom. Nezaslišano in sramotno!

Čeprav bi sodišča morala opozoriti na ustavnopravno dolžnost delodajalca, da stori vse, kar razumno lahko stori, da zaščiti delavce invalide in jim zagotovi delo. In da zakonska zahteva »delodajalec mora…« glede delavcev invalidov pomeni naslednje: delodajalec je pravno dolžan storiti vse, kar je mogoče od njega razumno pričakovati, da bo položaj delavca invalida kakovostno in učinkovito zavarovan in da bo lahko učinkovito uresničeval svoje pravice; dolžnost delodajalca je, da ukrepe v tej smeri prepričljivo utemelji, in sme od tega izjemoma odstopiti le ob posebnih in posebej utemeljenih, prisiljujočih razlogih. Sodišča bi morala ugotoviti, da so bile delavcu invalidu očitno in grobo kršene ustavne, zakonske in mednarodnopravne pravice. Delavca invalida bi morala vrniti na delovno mesto in mu prisoditi obrestovano odškodnino.

Pričakovati je bilo, da bo odločitev ustavnega sodišča pomemben pravodajni precedens, ki bo pomenil prekinitev teh pravno nevzdržnih praks odpuščanja delavcev invalidov. Ustavno sodišče bi moralo ugotoviti ne le očitno in grobo kršitev ustavnih pravic delavca invalida, ampak tudi obstoj velikega sistemskega problema na zelo pomembnem družbenem področju ter od oblasti zahtevati hitre pozitivne spremembe.

Namesto tega pa je delavec invalid prejel končno odločitev ustavnega sodišča, ki je šokantna. Sodnik Mozetič, predsednik ustavnega sodišča, ter sodnici Pogačarjeva in Klampferjeva v tem primeru, kjer gre za tako očitne kršitve prava in za tako zelo pomembno pravno vprašanje, niso prepoznali ne očitnih pravnih kršitev ne pomembnega pravnega vprašanja! Z enim samim stavkom o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo zaradi njene domnevno očitne neutemeljenosti so brez kakršnekoli vsebinske utemeljitve ustavno pritožbo delavca invalida rokohitrsko zavrnili. Kako je kaj takega sploh mogoče?

Odločilna sestava senatov

Dobro je vedeti, kako je organizirano delo ustavnega sodišča. In poznati dejstvo, da vsi sodniki in sodnice tega sodišča, vseh devet, ne obravnavajo vselej vseh ustavnih pritožb, ki prispejo na ustavno sodišče. Dejansko vsa deveterica obravnava le redke ustavne pritožbe. Večina ustavnih pritožb se namreč zavrže ali zavrne že po predhodni in hitri obravnavi v enem od treh senatov (civilni, kazenski in upravni), ki ga sestavljajo trije sodniki ali sodnice. Vedno isti trije. In več kot to. Vselej je ena od treh sodečih oseb v senatu tako imenovani sodnik poročevalec/sodnica poročevalka. Druga dva sodnika ali sodnici se pogosto le tiho ali glasno strinjata s tem, kar pravi in predlaga sodnik poročevalec/sodnica poročevalka. In še več kot to. Pogosto pripravi sodni spis in izdelan odgovor vlagatelju ustavne pritožbe že strokovni sodelavec na sodišču. Tako pride ustavna pritožba v obravnavo pred vseh devetih sodnic in sodnikov ustavnega sodišča le v primeru, če vsaj en sodnik ali vsaj ena sodnica v senatu treh izrecno zahteva, da gre ustavna pritožba v vsebinsko obravnavo pred vso deveterico. Očitno je ne le zelo pomembno, ampak odločilno, kako so sestavljeni ti senati. Če na primer v senatu, ki obravnava ustavne pritožbe tujcev, beguncev ali drugih pripadnikov ogroženih družbenih skupin, sedijo sodniki in sodnice z nizko stopnjo empatije in razumevanja za družbeni status, pravni položaj, pravice in svoboščine teh ljudi, bo končna podoba stopnje in kakovosti zaščite njihovih pravic in svoboščin v slovenskem ustavnem redu, ki se dokončno in usodno oblikuje pri delu točno določenega senata ustavnega sodišča, nizka, slaba, zaskrbljujoča…

O tem je že javno govoril predvsem nekdanji sodnik ustavnega sodišča Matevž Krivic. Konkretno o tem, kako so človekove pravice prosilcev za azil slabo zaščitene pred slovenskim ustavnim sodiščem. Med drugim je (Mladina, 1. aprila 2014) dejal: »Skoraj vse azilne zadeve, v katerih mi je uspelo, so šle za las skozi to sito, da so torej sploh bile sprejete v obravnavo. In sicer samo zato, ker v tem upravnem senatu, ki odloča tudi o usodi prosilcev za azil, sedi sedanji predsednik sodišča Miroslav Mozetič. Preostali dve sodnici, nekdaj sodnici rednega sodstva v takih ali podobnih zadevah, Jasna Pogačar in Marta Klampfer, vedno glasujeta proti sprejetju v obravnavo.«

Isti senat torej odloča tako o ustavnih pritožbah tujcev in beguncev kot tudi pritožbah delavcev invalidov. Je preveč prijazno le javno ponoviti vprašanje, kaj je v glavi in prsih članov upravnega senata slovenskega ustavnega sodišča?

Filozofija in praktična etika invalidnosti

Foucault je imel prav v opombi, da je treba v politično organizirani družbi proučevati »dejanske učinke oblasti« in »dejanske družbene prakse«. Zanimati nas mora tisto, kar se v družbenih praksah znotraj določenega habitusa dejansko dogaja. Predvsem nas morajo (tudi po Heglu) zanimati razmerja gospodovanja in suženjstva, dominacije in podrejenosti. Kdo je kdo v tem oziru, kako se ta razmerja kažejo, kaj jih ustvarja, generira, ohranja ipd. In komu, v jeziku ideologije (npr. po Žižku), res koristijo, kdo jih potrebuje. Preučevanja položaja invalidov se iz tega premišljevanja o dejanskih družbenih praksah ne sme izključiti.

V takšnem diskurznem premišljevanju se odpira tudi problem »tolerance«. Tu mislim na razumevanje tega pojma v smislu ne le »prenašanja, neposeganja, dovoljevanja in sprejemanja«, ampak tudi ali predvsem v smislu »pripoznavanja« in »spoštovanja«. Mislim na toleranco kot »obliko odprtosti, razumevanja in spoštovanja drugačnosti«. V tem smislu je toleranca »krepost«, ki spoštuje različnosti in omogoča družbeno so-delovanje. S poudarkom enakosti: enako-pravno družbeno sodelovanje.

V filozofskem jeziku etike (npr. po Singerju) to pomeni spoznanje in pripoznanje, da se interesov invalidov »ne sme upoštevati manj kot interesov neke druge osebe.« Tudi, da diskriminacija invalidov kot (socialno in politično) ogrožene in de facto prizadete, oškodovane, za nekaj prikrajšane skupine ljudi ni nikoli upravičena, »ko njihova posebna prizadetost ni pomembna za opravljanje razpisane zaposlitve ali storitve«. Zato »dejstvene enakosti« ne smemo zamenjevati z »moralno enakostjo«: ker so invalidni ljudje v nekaterih pogledih drugačni, se nam njihova drugačna obravnava ne sme zdeti ne-diskriminatorna. Zato v tem primeru »gola enakost možnosti ne zadostuje«.

Tudi družbena, politična in končno pravna zaščita z enakimi ukrepi, na enak način in v enaki meri ne zadošča. Potrebna je dodatna politična, ustavnopravna, zakonska in praktična zaščita invalidov. V ustavniškem jeziku temu pravimo »pozitivna diskriminacija« in »pozitivne pravne obveznosti«: treba je storiti nekaj več, nekaj dodatnega, ker šele to omogoča vsaj približno dejansko izenačitev položaja invalidov v primerjavi z drugimi ljudmi, ki imajo srečo, da lahko živijo aktivno življenje brez kakršnekoli oblike invalidnosti.

Delodajalci s ponižujočim, nespoštljivim in diskriminatornim odnosom do delavcev invalidov, ki marsikdaj od predsodkov preide celo v prezir, morajo biti predmet ostre javne kritike. A kaj storiti v primerih, kot je ta o delavcu invalidu, ko sodnice in sodniki najvišjega državnega sodišča za zaščito ustavnosti in človekovih pravic kažejo ravnodušen odnos do očitnih in resnih kršitev človekovih pravic – in to celo pri družbeno najbolj ogroženih skupinah ljudi? Med alternativami je možnost prepričevanja dnevne politike, naj vendarle nekaj stori glede pravne zaščite delavcev invalidov. A to je slabša in izkustveno neučinkovita možnost. Posebej slab pri vsem tem pa je vtis, da bo morda prav dnevno politiko treba prositi za pomoč pri zaščiti družbeno najbolj ogroženih skupin ljudi pred ravnodušnostjo sodišč. Vseh sodišč. Grozljiva pomisel.

Strukturne in praktične ovire glede zaposlitvenih možnosti invalidov niso nič manjši problem od njihove »odkrite diskriminacije«!

Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.