Kako je Evropa v Ukrajini zabredla tako globoko? Preprost odgovor se glasi, da v odločitvah Evrope po koncu hladne vojne ni zaznati razmisleka o tem, ali je vpletanje v notranjepolitično dogajanje postsovjetskih držav po modelu širitve EU na srednjo in vzhodno Evropo lahko učinkovito.

Evropska politika do vzhodne Evrope po padcu berlinskega zidu je bila čimprejšnja včlanitev srednje- in vzhodnoevropskih držav v EU. Te so željo po članstvu izrazile nedvoumno in nemudoma, EU pa se je na zasedanju Evropskega sveta v Koebenhavnu leta 1993 odzvala na enak način. Zaključena širitev na vzhod je EU postavila v neposredno soseščino regij, s katerimi dotlej ni gojila odnosov. Z namenom vzpostavitve obroča prijateljskih držav ob novih mejah je razvila posebno orodje zunanje politike, Evropsko sosedsko politiko (European Neighbourhood Policy – ENP), ki je sledila širitveni logiki – finančna pomoč in dostop do notranjega trga EU v zameno za politične in gospodarske reforme, ki bi prispevale k politični in ekonomski stabilizaciji novih sosed.

Cilj tega instrumenta ob ustanovitvi leta 2004 je bil negovanje individualnih odnosov s šestnajstimi državami, ki mejijo neposredno na EU, kasneje pa so v okviru evropske sosedske politike nastale tudi regionalne pobude. Prvi dve, EUROMED in Črnomorska sinergija, ustanovljeni leta 2008, sta bili neproblematični. Zapletlo pa se je, ko je EU na pobudo Poljske leta 2009 predstavila še tretjo, tako imenovano Vzhodno partnerstvo, cilj katere je poglabljanje odnosov s šestimi postsovjetskimi državami – Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino.

Geopolitična tekma

Rusija, ki širitvi EU po koncu hladne vojne ni nasprotovala, se je zganila. Ruska politologa Bordačov in Skriba ocenjujeta, da je EU s hladno obravnavo Rusije in stopnjevanjem kritik režima Vladimirja Putina ustvarila vtis, da gre za protirusko pobudo, namenjeno izrivanju Rusije iz Evrope, in poskus njenega degradiranja na status navadne azijske države. Potrditev takšne interpretacije najdemo v pisanju politologov Copseya in Pomorske, ki v analizi nastanka Vzhodnega partnerstva ugotavljata, da so bile za to, da je bilo Vzhodno partnerstvo sprejeto kot del zunanje politike EU, ključne zgodovinske okoliščine: avgusta 2008 je Rusija vojaško posredovala v konfliktu med Gruzijo in separatisti v Abhaziji in Južni Osetiji in »nekatere države članice so bile mnenja, da Rusiji pač ne moremo odkrito nasprotovati, lahko pa začnemo vzpostavljati sodelovanje z regijo«.

Akademiki so nadaljnji razvoj dogodkov v odnosih med Rusijo in EU poimenovali geopolitična tekma, ki se odvija v obliki vzpostavljanja novih regionalnih gospodarskih blokov.

V odziv na Vzhodno partnerstvo je Rusija leta 2010 skupaj z Belorusijo in Kazahstanom ustanovila Evrazijsko carinsko unijo, ki je v leta 2014 prerasla v Evrazijsko ekonomsko unijo, formacijo po vzoru EU. Interes za vključitev so ob ustanovitvi leta 2010 izrazili tako Ukrajina kot Kirgizija in Tadžikistan, in Vladimir Putin je intenzivno lobiral predvsem pri prvi, da bi raje kot Vzhodno partnerstvo izbrala vključevanje v postsovjetske evrazijske integracije. Včlanitev v obe obliki regionalnega sodelovanja hkrati je namreč glede na pravila Evrazijske carinske unije nemogoča.

V dramatičnem razpletu dogodkov je Ukrajina, o kateri je Zbigniew Brzezinski zapisal, da brez nje Rusija izgubi status evrazijskega imperija, tik pred vrhom Vzhodnega partnerstva EU pod pritiski Rusije v zameno za 15 milijard evrov investicij in znižane cene plina leta 2013 zavrnila podpis pridružitvenega sporazuma z EU. Enako je storila Armenija, medtem ko sta Moldavija in Gruzija sporazum podpisali. Odstop Ukrajine od podpisa pridružitvenega sporazuma je bil povod za javne proteste ukrajinskih protivladnih gibanj, ki so privedli do padca vlade Viktorja Janukoviča in vzpostavitve novega, protiruskega režima, temu pa so sledili ruska priključitev Krima, separatistični spopadi v vzhodni Ukrajini ter zaostritev odnosov med Rusijo in EU, ko je ta sledila usmeritvam ZDA z uvedbo protiruskih gospodarskih sankcij.

Tak razvoj dogodkov je z vidika ciljev politike, ki jih EU zasleduje ob svojih mejah, porazen. Namesto »okrepitve stabilnosti, varnosti in blaginje« je EU tlakovala pot ne le v vojaške spopade v regiji, temveč tudi v novo hladno vojno. Ni le provocirala Rusije in slabo ocenila občutljive notranjepolitične situacije v državi, ki jo želi reformirati. Po zanimivi analizi Roberta Benedikterja je spregledala tudi bistven premik na zunanjepolitični agendi ZDA, temelječ na teoriji ameriškega stratega Roberta Kagana, da bo 21. stoletje zaznamoval ne spopad med civilizacijami, kot je napovedal Samuel Huntington, temveč spopad med liberalnimi in proti-liberalnimi državami, konkretno »med Rusijo in Kitajsko ter vsemi ostalimi«. Ruska priključitev Krima je očitno bila prava iztočnica za otvoritveno potezo te nove globalne vojne.

Kdo vodi politiko EU do vzhodne Evrope?

Pri upravljanju krize v Ukrajini je EU sledila iztočnicam ZDA pri uvajanju protiruskih gospodarskih sankcij. Ko se je strategija izkazala za neuspešno, so ZDA pritisk stopnjevale z grožnjo dobave orožja ukrajinski vojski. Medtem ko je Nemčija to možnost zavrnila, je predsednik Estonije Toomas Hendrik Ilves izjavil, da »se strinja z nedavnimi zaključki Brookings inštituta, da morajo ZDA in zveza Nato zagotoviti vojaško pomoč Ukrajini ali pa bo ta uničena«.

Provokativne so tudi izjave Latvije v vlogi trenutne predsedujoče svetu EU, da si bo v luči položaja v Ukrajini prizadevala za intenziviranje dela v okviru Vzhodnega partnerstva, medtem ko bi po besedah njenega zunanjega ministra Edgarsa Rinkevičsa za uspeh latvijskega predsedovanja EU šteli močan signal, da Vzhodno partnerstvo ostaja politična prioriteta EU.

Kdo torej vodi politiko EU do vzhodne Evrope? Na vsak krak Evropske sosedske politike odločilno vplivajo države članice iz regije in si pri tem vzajemno puščajo proste roke. Politiko do vzhodnih sosed vodijo Poljska, baltske države in Nemčija ter pri tem zasledujejo vsaka svojo notranjepolitično agendo.

Poljska je svoj namen, da na področju politike do vzhodne Evrope igra odločilno vlogo, izrazila tako pred včlanitvijo v EU kot po njej. Prvi non-paper s stališčem, da je treba včlanitev v EU – ko bodo za to pripravljene – omogočiti tako Ukrajini kot tudi Moldaviji in Belorusiji, je drugim državam članicam posredovala že leta 2003. Včlanitev Ukrajine v EU bi po analizi Anne Szlouche z Irske narodne univerze Poljski »zagotovila vlogo regionalne voditeljice in jo postavila ob bok tistim državam članicam EU, ki so doslej vodile procese evropskih integracij«.

Baltske države imajo zaradi zgodovinskih izkušenj s Sovjetsko zvezo vcepljen prastrah do Rusije, hkrati pa so pripravljene na možnost ponovitve ukrajinskega scenarija in političnih nemirov tudi na svojih tleh. Kot posledica rusifikacije po drugi svetovni vojni danes na Baltiku živi približno milijon etničnih Rusov, ki predstavljajo 30 odstotkov prebivalstva Latvije in Estonije ter 5 odstotkov prebivalstva Litve. Po decembrskih javnomnenjskih raziskavah se na primer Latvijci v letu 2015 najbolj bojijo ne socialnih stisk, temveč ruskega vojaškega vdora.

Ostane še Nemčija, ki je v odnosu do Rusije v posebno neugodnem položaju. Medtem ko ohranja odnose z ZDA, največjo zunanjetrgovinsko partnerico tako EU kot Nemčije same, ne more mimo dejstva, da je Rusija bistvena za evropsko energetsko varnost. Uvoz ruske nafte in zemeljskega plina predstavlja 30 oziroma 40 odstotkov porabe omenjenih energentov v EU in se je v zadnjih letih še povečal. Največja uvoznica ruskega zemeljskega plina je prav Nemčija.

Čeprav je kanclerka Angela Merkel v zadnjem letu v javnosti poskušala minimalizirati nemško odvisnost od ruskih energentov, ji je pri tem javno oporekal podpredsednik nemške vlade, odgovoren za resorja gospodarstvo in energetika, socialni demokrat Sigmar Gabriel. Poudaril je, da Nemčija realnih alternativ nima, glede gospodarskih sankcij proti Rusiji pa dejal, da »cilj nikoli ni bil potisniti Rusijo v politični in ekonomski kaos. Nekateri v Evropi in ZDA želijo videti starega sovražnika Rusijo na kolenih, vendar to ni v interesu ne Nemčije ne Evrope.«

Vprašljiva priporočila

V naslednjih mesecih bo imela EU priložnost ponovno oceniti svojo politiko do vzhodne Evrope. Prihodnost gospodarskih sankcij proti Rusiji bo tema marčevskega zasedanja evropskega sveta. Če bo drugi mirovni sporazum iz Minska zdržal – kar pa je v tem trenutku vprašljivo – se lahko odprejo vrata za njihov umik. Januarja je zakrožil predlog zunanjepolitične predstavnice EU Federice Mogherini o modalitetah umika sankcij. Predlog Mogherinijeve sankcije razdeli v dva paketa, enega, ki se nanaša na rusko aneksijo Krima, in drugega, ki se nanaša na »rusko destabilizacijo« vzhodne Ukrajine. Predvideno je postopno ukinjanje sankcij, odvisno od stopnje ruskega sodelovanja z EU. Mogherinijeva gre v predlogu še dlje in v primeru spoštovanja dogovorov iz Minska predvidi tudi popolno obnovitev političnih odnosov med EU in Rusijo.

Vzporedno bo EU imela tudi možnost za razmislek o svoji politiki do vzhodne Evrope. Latvijski zunanji minister Edgars Rinkevičs želi, da bi na zasedanju Vzhodnega partnerstva konec maja v Rigi EU poslala »jasen signal«, da ostaja zavezana temu regionalnemu zunanjepolitičnemu instrumentu. A postavlja se vprašanje: za kako učinkovito se je izkazala ta politika EU doslej? David Cadier z londonskega kolidža LSE nazorno pokaže, da program od ustanovitve pa do danes ni dal nobenih želenih učinkov. Razlog za to nekateri vidijo v tem, da bi EU vzhodnim državam morala ponuditi več kot zgolj Evropsko sosedsko politiko. Sredi krize v Ukrajini je tedanji evropski komisar za širitev Stefan Fulle na primer izjavil, da »če smo resni glede spreminjanja držav vzhodne Evrope, potem moramo uporabiti najpomembnejše orodje reformiranja – širitev«.

Priporočilo ni kritično le z vidika odnosov EU-Rusija, temveč močno vprašljivo glede na težave, s katerimi se je EU soočila zaradi preuranjene vključitve nekaterih držav, na primer Cipra, ne da bi bil poprej razrešen teritorialni spor s Turčijo (več držav Vzhodnega partnerstva ima odprte podobne medsebojne teritorialne spore), ali pa Romunije in Bolgarije, ki jima je evropska komisija v luči nepravilnosti pri črpanju zaustavila izplačila iz naslova strukturne in kohezijske politike le nekaj mesecev po včlanitvi. Indeks korupcije v Ukrajini, Belorusiji in Azerbajdžanu je po Transparency International Corruption Perception Index 2014 med najvišjimi na svetu.

Od srednjeevropskih držav pa se države Vzhodnega partnerstva razlikujejo tudi po tem, da njihov interes za približevanje EU ni jasen. Od šestih držav Vzhodnega partnerstva ostajajo evropski perspektivi zavezane le še tri – Ukrajina, Gruzija in Moldavija. Armenija se je pridružila Evrazijski uniji, medtem ko Azerbajdžan išče srednjo pot med vzhodno in zahodno unijo. Zaenkrat je zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z EU, zanima pa se za podpis strateškega modernizacijskega partnerstva, ki pa je tehničnega značaja.

Z vidika situacije v Ukrajini je David Cadier z LSE glede prihodnosti Vzhodnega partnerstva podal tri priporočila: EU naj jasno opredeli svoje zunanjepolitične cilje v vzhodni Evropi, v vzhodni Evropi naj neha delovati regionalno, in, nazadnje, bolje naj spozna notranjepolitično situacijo posameznih držav ter ustrezno prilagodi svoje ravnanje in zunanjepolitična orodja.

Moč Rusije

Z nedomišljenim uverturami v vzhodno Evropo se je EU znašla v navzkrižnem ognju med ZDA in Rusijo. Posledično škodo na račun Evrope je Mihail Gorbačov komentiral z besedami: »Namesto da bi v globaliziranem svetu Evropa postala vodilni dejavnik sprememb, je nenadoma prizorišče političnega preobrata, tekmovanja za vplivne sfere in vojaških spopadov.«

Po drugi strani so spopadi v Ukrajini nazoren prikaz ruske vplivnosti. Rusija – čeprav v razmerah, ki ji ne dovoljujejo, da bi cvetela – bo vedno dovolj vplivna, da bo Evropski uniji lahko povzročala težave, če se bo tako odločila oziroma če bo ocenila, da je v to prisiljena. Poleg očitnega manevriranja z dobavo plina državam članicam EU, razvijanja gospodarskega sodelovanja s Turčijo, članico zveze Nato in kandidatko za članstvo v EU, ter drugimi »avtoritarnimi režimi« (kot na primer Egiptom ali celo evropsko Madžarsko) ji ostane še zahodni Balkan. Na to je opozorila sredi novembra 2014 z vzdržanjem pri glasovanju o podaljšanju mirovne misije EURFOR v Bosni in Hercegovini v varnostnem svetu OZN. Neučinkovitost gospodarskih sankcij pa je ilustracija tega, da ekonomski vpliv EU ni dovolj, da bi Rusijo, jedrsko velesilo, v sodelovanje prisilili zgrda.

Ne glede na vlogo ZDA pri oblikovanju politike EU do vzhodne Evrope ostaja dejstvo, da EU svojo mednarodno politiko v končni fazi določa sama in mora za njene posledice prevzeti odgovornost. V analizi situacije v Ukrajini namreč ni pomembno le to, da je bila ta predvidljiva, temveč tudi, da je ponovljiva. V sosednji Belorusiji predstavlja ruska manjšina 12 odstotkov prebivalstva, pritegniti Belorusijo v orbito zahoda pa bi pomenilo naslednji udarec Rusiji. Da se te možnosti zaveda beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, »zadnji evropski diktator«, je jasno iz njegovih aktualnih manevriranj med zahodom in Rusijo. Ali bo EU ostala zavezana svoji politiki evropeizacije postsovjetskih držav in kakšno pot odnosov z Rusijo si je začrtala, bo bolj jasno že po majskem zasedanju Vzhodnega partnerstva v Rigi.