Zakon iz leta 2000 je razvpit zaradi določila, da je do OBMP je upravičen le par moškega in ženske, ki živita v zakonski ali zunajzakonski skupnost in ki kljub zdravljenju ne moreta doseči zanositve s spolnim odnosom. Do teh postopkov pa ni upravičena nobena samska ženska, tudi če je vdova in je za časa moževega življenja zaradi neplodnosti že začela s postopki OBMP, da žensk, ki iz različnih razlogov nimajo moškega partnerja ali ga odklanjajo, niti ne omenim. Določilo temelji na mišljenju, da za otroka ni dobro, da se rodi v enostarševsko družino, in ga je podprla medicinska, ne pa tudi druge pristojne stroke. Ob sprejetju je zakon pomenil nezaslišano nazadovanje, saj je bila Slovenija celih dvajset let poprej ena prvih držav, ki so postopke OBMP omogočale vsem ženskam ne glede na osebni status. Zdravniki so takrat čez noč začeli trditi, da je njihovo poslanstvo zdravljenje bolezni in da je v nasprotju z njihovo etiko, da bi umetno oplojevali zdrave samske ženske. Pri tem so zamolčali dve podrobnosti: da primeri neplodnosti obstajajo tudi med samskimi ženskami, kar pomeni, da takim ženskam odrekajo zdravljenje, čeprav je medicinsko utemeljeno, in da gre pri polovici parov, ki ne morejo dobiti otrok, neplodnost v celoti ali deloma na račun moškega in da torej OBMP z uporabo semena tujega darovalca opravljajo na zdravi ženski. Bolezen moškega torej »zdravijo« na zdravi ženski! Šli so celo tako daleč, da so skovali strokovni nesmisel, da neplodnost ni bolezen posameznika, temveč para različnih spolov.

Veliko držav, od Španije do Hrvaške, ne diskriminira samskih žensk, s čimer implicitno dovoljujejo postopke OBMP tudi zdravim ženskam, nekatere pa med upravičenkami do OBMP izrecno omenjajo tudi lezbijke. Avstrijsko ustavno sodišče je nedavno razsodilo, da je treba umetno inseminacijo omogočiti tudi homoseksualnim ženskam. V Sloveniji smo leta 2001 z novelo zakona to pravico samskim ženskam vrnili, vendar jo je odplaknil referendum, ki se ga je udeležilo 35 odstotkov volilnih upravičencev. V naslednjih letih tudi »liberalnejše« vlade niso tvegale še ene revizije zakona, ki bi bila ponovno poražena na referendumu, da niti ne omenim nenačelnega razloga, da se niso želele zameriti večinskemu delu volilnega telesa.

Poraz na referendumu je bil zame eno najbolj trpkih spoznanj o tem, v kakšni družbi živim: v družbi, ki je prežeta s predsodki do samskih žensk (in moških), izključujočih verskih prepričanj in tradicionalnih predstav o družini. Pa tudi v družbi, ki ne razume, da večina ne sme zlorabljati svoje moči za to, da bi preglasovala zahteve manjšine. Pa ne bi smel biti razočaran nad družbo: zgodovina vseh družb je polna takih preglasovanj. Zato pravice manjšin sploh ne bi smele biti predmet referendumov.

Nedavne ustavne spremembe so korak v tej smeri, vendar ne zadosten. Ena od sprememb je določitev kvoruma za veljavnost referenduma: za določeno rešitev mora glasovati vsaj dvajset odstotkov volilnih upravičencev. To določilo ne bi ovrglo izida referenduma o OBMP. Ne verjamem, da bi bil rezultat ob ponovnem referendumu kaj prida drugačen; za opustitev predsodkov in konservativnih vrednot so potrebne daljše časovne razdalje.

Up, da bi lahko zakon spremenili in bi spremembe obveljale, je druga novost v ustavi: referenduma ni mogoče razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.

Ali bo ustavno sodišče videlo protiustavnost v sedanjem zakonu? Pobudnica za oceno ustavnosti izpred dveh let je bila samska ženska, ki zaradi anatomskih in bolezenskih sprememb na rodilih ni mogla zanositi, nato pa je večkrat zanosila izven maternice, kar je smrtno nevarno stanje. Ginekolog ji je priporočil OBMP in ji izdal napotnico, vendar je kot samska ženska ni mogla uveljaviti. Ustavno sodišče je obravnavo njene vloge zavrnilo, ker naj ne bi izkazala pravnega interesa. Ni namreč dokazala trditve, »da je za zdravstvene težave, s katerimi utemeljuje prikrajšanje pri možnosti rojstva otroka, potreben prav postopek OBMP«. To stališče je absurdno! Če niti ženska, ki ima velike težave z zanositvijo in jo je zdravnik napotil na OBMP, po mnenju sodišča ne izkazuje pravnega interesa, da zahteva ustavno presojo zakona, ki ji ta poseg preprečuje – kdo sploh lahko ima tak interes? Zavrnitev iz formalnih razlogov seveda ne napoveduje, kakšna bo presoja sodišča, ko bo odločalo o vsebini zakona, vendar me obhajajo temne misli. Če je vlagateljica v več deset strani dolgi vlogi morda zagrešila kako logično napako ali bi morala priložiti še kak dokument – ali ne bi sodišče, če bi tudi samo menilo, da je zakon potreben ustavne presoje, pokazalo dobrohotnost ob velikanskem vloženem naporu ene same državljanke v spopadu z državo in jo pozvalo, naj vlogo dopolni?

Zakaj so se poslanci sploh odločili, da od ustavnega sodišča pridobijo naročilo, naj spremenijo zakon? Dovolj jih je namreč, da pripravijo in sprejmejo ustrezne zakonske rešitve. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bi bil morebitni ponovni predlog za referendum zavrnjen zaradi novih določil v ustavi. Tako pa tvegajo, da bo ustavno sodišče z morebitno salomonsko razsodbo odškrnilo vrata še enemu referendumu. Upam, da se motim.