Črni dnevi mladine

Naš list je v novoletni številki objavil peticijo mednarodne Zveze kršč. strokovnih organizacij glede olajšanja položaja brezposelne mladine. To peticijo bo dala zveza potom svojih članic v posameznih deželah v podpis vsej delovni mladini. Nato bo pa predložena mednarodni konferenci dela, ki bo otvorjena meseca junija v Ženevi.

Na nas mladih je, koliko bo ta glasen opomin in obtožba sedanjih razmer zalegel na merodajnih mestih. Kolikor več bo podpisnikov, kolikor več bo tistih, ki bodo izrazili soglasje s to peticijo, tem več bo zalegla in tem več pozornosti ji bodo posvetili na mednarodni konferenci dela in nato dalje pri vladah posameznih držav, ki se bodo pečale z zahtevami krščanske mladine.

Problem brezposelne mladine je tudi pri nas zelo pereč. Iz dneva v dan se veča veletok brezposelnega delavstva. Ni je skoraj sile, ki bi zajezila to današnjo kugo. Vsi poskusi posameznikov so le kakor kaplje zdravila v morje bolečin in današnjega zla. Množijo se zločini, ječe se polnijo, bolnišnice in umobolnice so prenatrpane. Država gleda s skrbjo in strahom na to tako močno razširjeno bolezen. In med milijoni brezposelnih je v veliki večini mladina. Koliko milijonov mladih rok visi negibno ob telesih brez dela! Koliko mladih duš trpi in vene od brezdelja. Sile mladih ljudi se uničujejo, telesa odmirajo, duše postajajo zakrknjene! Ali je to pravica mladega človeka, da mora dela voljan in dela zmožen lakoto trpeti in njegovo telo v najlepših letih umirati? Narodno gospodarstvo trpi in propada. Mladina ne dobi dela in ne more uporabiti svojih mladih, svežih sil v njegovo oploditev. Kolikor pa je mlad človek zaposlen, pa včasih niti za svoje najpotrebnejše vzdrževanje ne zasluži. Izgaran in zmučen hira in vene. Moči pojemajo. Starejše delavstvo, kolikor ga je še zaposlenega, pa tudi ne more večno vzdržati. Nastaja manjša delazmožnost, nastopajo bolezni, starostna oslabelost. A vsak se boji zapustiti delo, ker bi bil potem brez vsega. Zato rajši dela za manjšo plačo, samo da mu ostane košček, četudi jako majhnega in zelo trdega kruha.(...)

Samo kapital kuje iz te naše tuge in trpljenja svoje dobičke. V tej poplavi brezposelnosti mu ni težko dobivati delovnih moči po najnižji ceni. Sam diktira odškodnine za porabljene sile, ki služijo vse le za povečanje profita. V kalnem ribariti in manjšati pri tem delavsko zavest, to je poleg profitarskega stremljenja njegov cilj.

Dovolj nam je tega! Vsa mladina, ki še pošteno misli, odločno protestira proti tej veliki krivici, ki se ji godi. Zahteva dela, zahteva kruha! Merodajni krogi morajo enkrat že prenehati z malenkostnimi osebnimi in politikarskimi vprašanji! Milijone mladih rok čaka, milijone mladih duš hoče dela! A tudi mladina ni samo potrpežljiva. V delu in ustvarjanju se hoče izživeti. Zato leži velika odgovornost na ramah današnje človeške družbe, da bo namreč temu hotenju dala pravega polja za ustvarjanje. Ako tega ne bo znala, bo ravno mladina tista, ki bo v svoji poštenosti današnjo družbo zdrobila in razbila!

Krščanska delovna mladina, na tebi je, da pokažeš svojo sposobnost in moč!

Obupni krik

Vsak dan, vsako uro hodijo okrog naših domov in trkajo na vrata stanovanja brezposelni, mladoletni, fantje v najlepših letih, 18, 20, 24 let, zreli možje 30, 40 let, ki bi radi dali svoje telesne in duševne sile družbi v dobro, pa je nihče noče. Prosijo, beračijo, da si ohranijo golo življenje, da ne poginejo kakor divja žival v gozdu. Lačni, raztrgani, bosi hodijo v tej zimi od hiše do hiše, samo da bi se preživeli čez zimo. Prav danes, ko to pišem, so bili v hiši že 4 mladi fanti, ki so bili tako raztrgani in tako slabo oblečeni, da so se tresli od mraza in poleg tega še od lakote. (...) Koliko je teh revežev, ki v obupnem položaju prosijo družbo samo sredstev za golo življenje. Kakšni občutki morajo pretresati njihove duše, ko vidijo, kako se godi njim in kako drugim. Nihče se ne zmeni zanje, sami si pa ne morejo pomagati. Krivica, ki vpije do neba po maščevanju. O, vi ljudski zastopniki, ki toliko žrtvujete, da se med seboj obmetavate z blatom, ki so vam vsa sredstva dobrodošla, samo da bi dobili moč in oblast! Kje so vaša ušesa za te obupance? Kaj ste napravili zanje? Kolikokrat ste odprli usta, da bi odpravili te krivice? O, znate govoriti, kako ste nacionalni, kako ljubite svoj narod, svojo državo. Ko pa strada, ko napol umira vaš brat, ko si v obupu jemlje življenje, tega ne vidite. Ko strada tisoče otrok, cvet naroda, tega ne vidite. Ko v tem mrazu prosjačijo nedolžni otroci od hiše do hiše napol nagi, teh ne vidite. O, na papirju ste vsi nacionalisti in Bog ne daj, da bi vam kdo dejal, da niste dali za narod vsega, kar ste imeli. Kaj delavec, kaj vsa ta brezposelna raja, ta nič ne pomeni, ti niso za narod zaslužni, ti niso cvet naroda. Mi in samo mi. Kje je ves naš mogočen katoliški tisk, ki bi mogel kakor grom bičati vse te strašne krivice. Saj gre vendar za človeka, za božjo podobo, saj je ena sama človeška duša več vredna kakor vsa druga materija. Kako bi morala katoliška javnost žigosati vse te krivice. Mislite, da ne bi pomagalo? Pa še kako! Za vse drugo je časa in prostora, posebno takrat, ko rabijo glasove, so vsi enaki. Vse bi morali dati samo za resnico in pravico najbednejših. Ne bi bilo toliko brezposelnih obupancev, če bi tisti, ki sedijo na odgovornih mestih, bili drugačni. Vemo, da je temu kriv današnji gospodarski red, vemo pa tudi, da tisti, ki bi morali in ki bi lahko, ne store ničesar, da bi dali tem najbednejšim, kar jim gre. Če bi sami stradali in napol nagi hodili v tem mrazu od hiše do hiše v obupu, da si ohranijo svoje življenje, potem bi bilo drugače.

Delavska pravica, 21. februarja 1935