Ni nevtralne politike

Kako se najde ogromno denarja?

Sedanji grški finančni minister je v svoji knjigi Globalni minotaver že leta 2011 opozarjal, da monetarne unije same po sebi ne odpravljajo neravnovesij, ki so vrojene v določene regije ali države nasproti drugim državam. Neravnovesja lahko vztrajajo ne glede na prosto trgovanje in svobodni tok kapitala. Pred nastopom evra so lahko države z monetarno politiko in devalvacijo lastne valute sproti blažile neravnovesja, ki jih je ustvarjal izvozni presežek Nemčije. Ko je valuta postala za vse enaka, pa se je neravnovesje le še krepilo, kar je pomenilo večjo zadolženost na eni strani ter vse večji presežek na drugi. »Brez učinkovitih in delujočih mehanizmov za recikliranje presežka je monetarni uniji usojeno, da bo podlegla tektonskim premikom, ki bodo najprej povzročili ogromne razpoke, dokler se ne bo unija na koncu razsula,« je v svoji knjigi opozarjal Yanis Varoufakis.

Mehanizme za recikliranje presežka je opisoval prek dveh preprostih načel: ali da regije, ki so gospodarsko močnejše, namenijo določen denarni tok, na primer krijejo del nadomestil za brezposelnost v regijah, kjer je gospodarska situacija slabša, ali pa, še raje, da se namensko investira v krepitev gospodarstva in industrijske aktivnosti v deficitarnih regijah. Kot zgled je ponudil Ameriko, ki ima vsaj dva taka mehanizma, enega vezanega na zvezno kritje nadomestil za brezposelnost in zdravstveno zavarovanje, drugega pa na zavezo vojaške industrije, da ob velikih naročilih Pentagona pride do industrijskih vlaganj v zvezne države, ki beležijo deficit.

Do danes v Evropi nimamo nič temu podobnega. Junckerjev program, ker je v tolikšni meri odvisen od zasebnih investitorjev, tega ne bo mogel zagotoviti in bo po vsej verjetnosti okrepil jedrne države EU. Neiskrenost »drugačnih in novih« ukrepov lepo ponazarja tudi slovenski rebalans proračuna, ki velja za »naložbeno naravnanega«. S to oznako se kiti dokument, ki krči razvojne naložbe v gospodarsko najšibkejše regije države. Hkrati se istočasno širi prepričanje, da država nikakor nima denarja za strateško naložbo v drugi tir železniške proge do Primorske.

»Bančna kriza je razkrila paradoks. Razkrila je izjemno moč finančnega sektorja nad vladami, ki niso imele resnične izbire, ampak le to, da pomagajo svojemu bančnemu sektorju. Po drugi strani pa so vladne pomoči, ki so jih vlade ponudile bančnemu sistemu, pokazale, da lahko vlade operirajo z instrumenti, ki so po velikosti, proporcionalnosti in učinku mnogo močnejši, kot si jih je kdorkoli predstavljal,« opisuje dvorezno soodvisnost držav in finančnega sektorja znotraj finančnega kapitalizma profesorica Cornelia Woll. Neuspešno je iskala države, ki svojih bank ne bi šle reševat. »Če je kriza, so države potisnjene v pomoč bankam. Sposobne so bile zbrati velikanske vsote denarja, zakasniti dospelost dolgov ... naredile so reči, za katere se ni mislilo, da jih lahko naredijo znotraj svobodnih, odprtih gospodarstev. Tako banke kot vlada so odvisne druga od drugih. Moč držav nasproti finančnim interesom je nedvomno bolj enakovredna v velikih gospodarstvih. Za majhna, odprta gospodarstva je ogromna intervencija v bančni sistem težja, morda centralna banka celo ne more zagotoviti svoje vloge zadnjega kreditodajalca, ker so banke preveč izpostavljene. Tako ima v manjših državah finančni sektor zagotovo več moči in vpliva,« razlaga profesorica Cornelia Woll.

Varni z zvezanimi rokami

Grška ekonomistka Marica Frangakis v razpravi o neenakosti in financah v EU (Inequality and Finance – The case of the EU) ponudi konkretna preimenovanja pojmov, ki so postali del splošne evropske govorice. Poimenuje jih glede na njihove posledice. Tako opozarja, da je evropska »integracija« politik dejansko deregulacija nekdanjih sistemov pravic in zaščit, evro pa instrument za usklajevanje plač, kar pomeni njihovo de facto nižanje. Realni padec v zaslužkih običajnih ljudi, ki delajo za preživetje, v največji meri pripisuje procesu financializacije, skoraj dvakrat manj pomembna sta upad javne porabe in nižja gostota sindikaliziranosti delavstva, šele nato pride globalizacija in za njo tehnološki napredek. Financializacija, piše Marcia Frangakis, je posledica padca pogajalske moči sindikatov, rasti finančnega sektorja znotraj nacionalnih gospodarstev in vse višjih profitov ter nagrad za finančnike. Vodi v vse večjo družbeno neenakost, ki krha demokracijo. Neenakost pa se s sedanjimi evropskimi politikami – s privatizacijo javnega bogastva, fleksibilizacijo dela in z absolutnim prioritiziranjem fiskalne konsolidacije – le krepi, opozarja grška ekonomistka.

Cornelia Woll je v svojih raziskavah prišla do jasnega zaključka, ki presega popreproščene ekonomske recepte. Izkazalo se je, da so bila reševanja bančnega sektorja najcenejša za davkoplačevalce tam, kjer je vladi uspelo sesti za skupno mizo s predstavniki bančnega sektorja in se dogovoriti o skupni delitvi bremen bančne krize. »Skupni interes je čimprejšnja stabilizacija gospodarstva. Če banke sodelujejo pri reševanju, hkrati nadzirajo druga drugo in težijo k temu, da je 'reševalnega programa' čim prej konec,« razlaga logično podstat zaključkov svoje knjige.

Manj jasno je, ali je članstvo znotraj evra državam koristilo ali ne. Danska, ki je v zadnjem času začela razmišljati o podobni »odvezavi« krone od evra, kot je to naredila Švica za frank, je bila leta 2009 prisiljena reševati ne le banke, ampak tudi svojo valuto, ker so jo napadali špekulanti na mednarodnih finančnih trgih. »A Irska, vemo danes, je bila po drugi strani prisiljena v reševanje svojih bank, in to z zavezanimi rokami. Irska vlada je obtožila ECB, da jo je prisilila v odločitev, katere banke mora rešiti, in to zaradi interesov finančnih institucij v Nemčiji in Franciji,« opisuje profesorica prisilni jopič, ki ga natakne varnost in zaščita skupne evrske valute.

Ta se je razkril tudi prejšnji teden, ko je šef evroobmočja Jeroen Dijsselbloem jasno povedal, da Ciper ne bo dobil novih nakazil dogovorjene pomoči, dokler ciprski parlament ne sprejme zakona, ki bo po navodilih iz Bruslja na novo urejal rubež stanovanjskih nepremičnin.

Zelo jasno je tudi, kako kriza spremeni stanje bančnega sektorja. Ta se konsolidira: ali ker (se dovoli, da) manjše in šibkejše banke propadejo ali ker jih prevzamejo večje, stabilnejše banke. »Finančne krize ustvarijo mehanizme, ki zmanjšajo število bank. Posledica tega je seveda tudi to, da imamo na koncu še večje velike institucije, ki so prevzele manjše ali šibkejše. To ni nujno dobro, sploh če trdimo, da so krize povezane tudi z idejo, da so nekatere banke prevelike, da bi propadle. Obstoj le nekaj velikih bank veča sistemsko tveganje. To se lahko naknadno poskusi uravnati z dodatnimi regulacijami, a zagotovo je čas krize čas konsolidacije finančne industrije,« opozarja Cornelia Woll na spremembe bančnega trga, ki so se zgodile tako v Ameriki kot v Evropi.

S povečevalom nad prepad

Spremembe, zaradi katerih optimisti upajo, da bomo na naslednjo finančno krizo bolje pripravljeni, Cornelia Woll deli na ameriške ex-post in evropske ex-ante ukrepe. V ZDA so tudi zaradi drugačnega zakonodajnega okvirja, bolj naklonjenega poravnavam, s katerimi se lahko banke izognejo pregonu na sodiščih, posledice za banke prišle v obliki kazni za njihova pretekla nezakonita ravnanja, ki gredo v milijarde dolarjev. V Evropi smo po drugi strani priča poskusu povečanja nadzora v okviru bančne unije, ki je zaživela lani z vseevrskim pregledom kakovosti sredstev v največjih bankah. »Sedanja pravila tudi predvidevajo, da se lahko na podlagi sproti pridobljenih podatkov nadzorovano likvidira banko, ki bi lahko kasneje povzročila težave,« opozarja raziskovalka, ki se izogne jasnemu odgovoru o vlogi svetovalnih agencij, ki so bile najete, da opravijo te preglede. Hkrati so to pogosto iste agencije, ki so na eni strani podjetjem svetovale, kako se izogniti plačilu davkov, na drugi pa vladam pomagale pri pisanju davčne zakonodaje. »Razprava o njihovi vlogi je podobna razpravi o bonitetnih agencijah. Kakšni so njihovi notranji, institucionalni interesi? Nimam jasnega odgovora. Vseeno pa se mi zdi, da je ključno, da v večini primerov in v končni fazi stresne teste izvajajo centralne banke. A tudi one imajo lastne interese in obstajajo scenariji, ki jih ne želijo preigravati. Enostavno je treba stremeti k čim boljši regulaciji in metodologiji,« vztraja pri optimistični veri v obstoječi institucionalni okvir Cornelia Woll. Slovo od suverene monetarne politike je znotraj evroobmočja jasno in dano dejstvo. A prav te naloge nadzora, je vendarle prepričana, so tiste, zaradi katerih so centralne banke še vedno ključnega pomena.

Bodoči makroprevidnostni nadzorni okvir na Banki Slovenije razvija dr. Igor Masten. Izredni profesor Ekonomske fakultete, ki je predlani tudi predložil kandidaturo sedanjega guvernerja predsedniku republike, je na Banki Slovenije od lani zaposlen za petinski delovni čas kot vodja raziskav. Raziskava, ki jo je pred sedmimi leti pripravil skupaj z Arjano Brezigar Masten, o »vplivu finančnega poglabljanja in mednarodne finančne integracije na gospodarsko rast in makroekonomsko stabilnost«, se zaključi s testom, ali proces finančnega poglabljanja (zagotavljanja različnih finančnih instrumentov in servisov različnim družbenim skupinam, op.p.) vodi tudi v težave s finančno stabilnostjo, če ta proces postane prehiter. »To hipotezo sva preverila z analizo vpliva rasti deleža kreditov v BDP na delež slabih posojil. Izkaže se, da se negativen vpliv hitre kreditne ekspanzije na finančno stabilnost potrdi le v primeru ekstremnih kriznih dogodkov oziroma finančnih kriz, vendar pa njihovi globlji vzroki ne ležijo zgolj v procesu prehitrega finančnega poglabljanja. Slovenija je v zadnjih letih doživela velik pospešek pri procesu finančnega poglabljanja, ki pa mednarodno primerjalno ni izjemen. Celokupno lahko torej rečemo, da je proces finančnega poglabljanja vzdržen in lahko tak tudi ostane, v kolikor se bodo obstoječi standardi preverjanja tveganosti naložb ohranjali ali celo nadgradili,« je leta 2008 zapisal prof. Igor Masten. Leto kasneje je postal član nadzornega sveta NLB, kar je ostal tri leta, vse odtlej pa ostaja kritičen glas dogajanja v bančnem sektorju. Edino upanje, da država iz situacije karkoli pridobi, trenutno polaga v kupnino od prodaje državnih bank, ki jih država po njegovem prepričanju mora privatizirati. Možnost, da bi centralne banke poleg za stabilnost cen skrbele tudi za zaposlenost po vzorih iz preteklosti ali iz sedanje prakse ameriške centralne banke, odpravi.

O širitvi nalog ECB je skeptična tudi Cornelia Woll. Pravi, da bi nova naloga prinesla le še dodatno napetost znotraj že tako preozkega ustroja: »Zaradi dejanskih nesorazmerij v gospodarstvih držav z evrom in omejenih možnosti ukrepanja bi se ustvarilo tak pritisk, da bi to sistem zlomilo.«

Tako je edina skrb evropske centralne banke skrb za stabilnost cen ali največ dvoodstotno inflacijo. A danes se ECB ukvarja predvsem s tem, kako inflacijo sploh ohraniti pri življenju. Januarja se je deflacija v območju evra še okrepila. Ameriški ekonomist Paul Krugman strašenje z inflacijo tudi v okoliščinah, ko je ta daleč od možnega, povezuje preprosto – z razrednimi interesi. »Bogati so ponavadi posojilodajalci in ne posojilojemalci in oni poberejo koristi, vsaj relativno gledano, če se zasleduje deflacijske politike.«

Profesorica s francoske univerze pravi, da so vse odločitve, ki zadevajo reševanje bančnega sektorja, močno interesne in stvar prioritet. »Nič ni bila in ni nevtralna politika, saj gre za politične ukrepe z očitnimi distributivnimi posledicami.« Do slabih bank je zadržana. Opozarja na moralni hazard, saj bankam ni treba plačati za lastne slabe odločitve, in na visoko ceno, ki jo morajo na koncu plačati davkoplačevalci zaradi takih institucij. »V Nemčiji sedaj raje govorijo o 'premostitvenih bankah' (bridge bank, op.p.). Gre za javne institucije, podobne slabim bankam, ki pa lahko prevzemajo tudi dobre terjatve od bank ali pa zadolžena podjetja, ki jih pridobijo, prestrukturirajo in dobra jedra nato prodajo po kosih.«

Na koncu privatni sektor najame državo, da zanj opravi zoprno in umazano delo.