In vsaka katastrofa ima takšno ničto točko, vsaka se je začela z neko drobno napako: space-shuttle Columbia je eksplodiral med spustom na Zemljo, ker je nekaj dni prej s plovila odpadel delček toplotne izolacije, angleški trajekt Herald of Free Enterprise je pred belgijskim pristaniščem Zeebrugge potonil, ker je mornar, zadolžen za zapiranje hidravličnih vrat garaže, od utrujenosti zaspal, Slovenija, na primer, pa je propadla, ker Janeza Janše leta 1984 po pomoti niso izvolili v republiško konferenco Zveze socialistične mladine.

Čez nekaj let ali desetletij bo tako na programu National Geographica tudi vznemirljiva epizoda o spektakularni katastrofi prve človeške kolonije na Marsu. Spomnili se bomo, kako je svet z navdušenjem poslušal nizozemskega poslovneža Basa Lansdorpa, lastnika družbe Mars One, ko je leta 2010 napovedal neodvisni projekt kolonizacije Marsa v formatu televizijskega resničnostnega šova, kako smo leta 2015 s pritajenim dihom spremljali izbor stotih izbrancev izmed dvesto tisoč kandidatov, kako smo vzhičeni slavili, ko je izbrana posadka leta 2023 uspešno pristala na Rdečem planetu in začela največjo pustolovščino v zgodovini človeštva, in kako smo komaj mesec dni kasneje v živo poslušali zadnje besede vodje odprave, ki so se nam vsem neizbrisno vtisnile v spomin: »Konec je, vsega je konec, zbogom, Bog vas blagoslovi!«

Avtorji dokumentarca bodo nato zgodbo zavrteli nazaj in raziskali, kaj natančno, kje in kdaj je šlo narobe, dokler ne bodo ugotovili vzroka katastrofe, tiste točke nič, po kateri ni bilo več poti nazaj. Odkrili bodo, da se je ta točka nič, po kateri ni bilo več poti nazaj, pripetila februarja 2015, ko so strokovnjaki družbe Mars One v najožji izbor prostovoljcev za prvo kolonijo na Marsu po tragični pomoti uvrstili – Hrvata, Srbkinjo in Slovenca.

O tem ste brali te dni, vsak v svojem časopisu: srbski časopisi so evforično pisali, da je v najožji izbor kandidatov prišla petdesetletna Srbkinja, profesorica geografije, hrvaški mediji so ponosno objavili, da je med izbranimi prostovoljci tudi osemindvajsetletni hrvaški arheolog iz Osijeka, slovenski časopisi pa so slovesno sporočili, da bo med pionirji naselitve na Marsu Slovenec, neki štiridesetletni plesalec, performer in koreograf.

Kako se je zgodilo, kako pravzaprav je prišlo do tega, da so se med dvesto tisoč kandidati z vsega sveta znašli tudi Slovenec, Hrvat in Srbkinja? Norbert Kraft, strokovnjak iz podjetja Mars One, ki je opravil intervjuje s kandidati, je kasneje zatrjeval, da to ni bilo njegovo delo in da je do napake prišlo v algoritmu za registracijo kandidatov. Iz računalniške firme, ki je bila za to zadolžena, so se branili, da jim je bilo eksplicitno rečeno le to, da program ne sme dovoliti kandidature dveh oseb iz nekdanje Jugoslavije. Zaradi bizarne napake računalnik ni prepoznal problema, saj med prijavami iz nekdanje Jugoslavije ni bilo dveh, ampak – tri.

Kot običajno, je tako odločil – kot se temu reče – človeški faktor, a celo to ne bi bilo dovolj, če ne bi imel prstov vmes še sam Hudič. Ni druge razlage, kajti ni je matematike in teorije velikih števil, po kateri bi se, pa čeprav bi milijonkrat izbirali in žrebali, med stotimi izžrebanimi iz klobuka z dvesto tisoč imeni znašli Srbkinja, Hrvat in Slovenec.

Ali nismo, konec koncev, že v osnovni šoli dojeli, da matematika ni od Boga?

Čeprav takšna možnost obstaja, pa naj bo še tako neznatna in s prostim očesom nevidna – takole na hitro, iz glave, je manjša od ena proti tisoč milijardam – in čeprav bi šlo za golo naključje, naj mi matematiki odgovorijo na tole vprašanje: če je že po teoriji velikih števil možno, da se med stotimi izžrebanimi iz klobuka z dvesto tisoč imeni znajdejo Slovenec, Hrvat in Srbkinja, po kateri teoriji je mogoče, da je takole, po golem naključju, Slovenec umetnik, Hrvat arheolog, Srbkinja pa geografinja?

Danes je seveda lahko biti pameten – ko takole pogledamo za nazaj, kolonija na Marsu preprosto ni imela možnosti, pravzaprav je še dolgo obstajala – toda takrat, februarja 2015, o tem ni nihče razmišljal. A spet, kdo bi lahko zameril? Nesrečniki so iskali idealne profile za ustanovitev človeške kolonije na Marsu in začetek epohalne, nove zunajzemeljske civilizacije, poleg ostalih so potrebovali tudi po enega arheologa, geografa in umetnika, in kdo bi pomislil, da je pomembno, kdo in od kod so?

To je bila, zdaj vemo, tista ničta točka katastrofe, točka, s katere ni bilo več poti nazaj.

Mesec dni po ustanovitvi prve kolonije je srbska geografinja objavila rezultate svoje raziskave, iz katere izhaja, da je Mars po vseh geoloških in zemljepisnih značilnostih srbski planet, hrvaški arheolog ji je ugovarjal, da uvodna izkopavanja nedvomno potrjujejo, da gre za pradavni hrvaški planet, slovenski umetnik pa se je seveda uprl in v navdahnjenem laibachovskem performansu raztreščil kolonijo, in vsega je bilo konec.

Le še matematiki na Zemlji bodo računali, koliko možnosti za obstoj ima planet, na katerem bi se, teoretično, v istem trenutku skupaj znašli Slovenci, Hrvati, Srbi in Bosanci.