Kopti so prvotni prebivalci Egipta, ki so prevzeli krščansko vero in jo ohranili do današnjih dni. Okoli deset odstotkov današnjega prebivalstva Egipta so krščanski Kopti, ki imajo svoje cerkve, liturgijo, jezik maševanja in papeža. Ciglenečki je prišel raziskovat njihovo duhovno zgodovino ravno v trenutku, ko je živahna zahodnjaška akademska skupnost v Kairu spakirala kovčke in odšla iz mesta v Evropo. Sam je imel na voljo deset velikih sob velike knjižnice z neskončno literature, ki ga je zanimala. »Egipt je poln zahodnih znanstvenih institucij,« je rekel med kratkim postankom v Sloveniji, od koder se je vrnil v Kairo. »Zaradi negotovega političnega položaja so se mnogi vrnili domov. Ostali so prazni stoli in knjižnice, ki samevajo. Zame je to pomenilo, da sem imel srečo, ker sem se na francoskem inštitutu, kjer je največja knjižnica za arheologijo na Bližnjem vzhodu, lahko srečal z najboljšimi strokovnjaki s področij, ki me zanimajo.«

Jan Ciglenečki ima v Egiptu dve področji dela. Eno je raziskovanje zgodnjekrščanskih spisov. Drugo pa delo pri projektu »Dediščina puščavskih očetov«, v katerem sodeluje z arheologom Howardom Middleton-Jonesom, Gawdatom Gabro, Borutom Škodlarjem, Amiro Nagati, Walidom El Sajedom in nekaterimi drugimi evropskimi in arabskimi kolegi. Na ekspedicijskih pohodih po egiptovskih puščavah iščejo ostaline puščavniških prebivališč z začetka prvega tisočletja in rišejo zemljevide širitve obskurnih ločin zgodnjega krščanstva, ki so se počasi umikale vedno globlje v puščavo in na jug v Sudan. Raziskovanje je v zadnjih mesecih dobilo dramatičen ton, ker se je desetmilijonska skupnost Koptov ponovno znašla za tarčo oboroženih skupin, ki se zgledujejo po Kalifatu Abu Bakra El Bagdadija. Zgled je srhljiv. Še pred desetimi leti živahne krščanske skupnosti v Iraku in Siriji so danes zdesetkane in za njimi ostajajo zgolj ruševine.

Kako se je profesor filozofije in prevajalec zgodnjekrščanskih spisov znašel v Kairu v trenutku, ko je revoluciji sledil vojaški udar?

Na začetku je bil moj interes zgolj akademski. Šel sem raziskovat gnostične spise, ki sem jih prevajal za slovensko izdajo. To so ohranjeni zapisi zelo zanimive zgodnjekrščanske herezije. Pripravljal sem prevod gnostičnih evangelijev, ki je v slovenščini izšel lani jeseni. Ker sem raziskoval zgodnjekrščanske herezije, sem se moral ukvarjati tudi z zgodnjim krščanstvom, cerkvenimi očeti in puščavniki. To sem raziskoval že prej na našem Inštitutu za preučevanje krščanskega izročila, ki je znanstvena veja založbe Logos. Začel sem študirati puščavnike in iskal literaturo, ki bi govorila o tem, kje natančno so živeli ljudje, ki so pisali izreke. Po strokovni arheološki literaturi sem našel raztresenih veliko navedb o tem, kje so imeli svoja prebivališča, ni pa bilo celovitega zemljevida, iz katerega bi lahko razbral, kje so živeli in kako so se selili. Za znanstvenika, ki raziskuje zgodovino ideje, bi bilo fantastično videti, kako so se menihi selili, ker bi lahko ocenili, kje so se ideje oplajale z lokalnimi okolji, kjer so živele različne krščanske sekte z različnimi nauki. Pogosto so črpale iz lokalnih tradicij. Če bi imeli zemljevid, bi lažje razumeli cerkvene očete, pa tudi gnostike, manihejce in kopico drugih. Prišel sem na idejo, da bi naredili zemljevid Egipta in Sudana, na katerem bi ne samo locirali puščavnike, ampak bi hkrati s študijo koptskih, arabskih in grških besedil videli, kako sta se krščanska teologija in filozofija širili iz Egipta v Palestino in nazaj, iz Egipta v Sudan in obratno in kasneje iz Egipta v Evropo.

Raziskujete začetke krščanstva na Bližnjem vhodu?

Njegovo 3. in 4. stoletje v resnici. Krščanstvo se začne s Kristusom in Pavlom. V Egiptu imamo dvesto let krščanstva, preden se pojavijo puščavniki, ki mene zanimajo. Znotraj zgodnjega krščanstva je to njegova druga faza.

V 3. stoletju sta Egipt in Sudan krščanska? Danes to zveni zelo presenetljivo.

V Sudanu krščanstva takrat še ni. Tja pride nekoliko kasneje. V Aleksandriji pa je zelo močan center krščanstva. Že v helenističnem času Ptolemejskega Egipta je bila tam zelo močna judovska diaspora. Tam je bila največja knjižnica tedanjega sveta, kjer so sistematizirali celotno znanje antike, ki so ga analizirali in raziskovali. Aleksandrijska judovska skupnost je s Filonom Aleksandrijskim uvedla alegorično razlago stare zaveze, s katero so sveti teksti zaživeli v bolj teološki in filozofski luči. Dobesedne stvari so začeli razlagati s filozofskimi kategorijami. V krščanskem obdobju Aleksandrije v prvih stoletjih se je ta teologija prenesla v krščansko teologijo. Iz tega kroga poganske filozofije, judovstva in zgodnjega krščanstva so vzniknili gnostiki, ki so se umaknili v ilegalo. Vsi so se poznali in so diskutirali med seboj, vendar so se morali zaradi heretičnih naukov skriti.

Kdo so bili gnostiki?

Bili so herezija zgodnjega krščanstva, ki poudarja pomen spoznanja. Gnosis pomeni spoznanje. Od tod njihovo ime. Znotraj zgodnjega krščanstva je to bilo filozofsko gibanje. Poudarjali so samoopazovanje, introspekcijo, spoznanje, ki je neodvisno od cerkvenih zakramentov in cerkvene hierarhije. Cerkvi to seveda ni bilo všeč. Svobodni razlagalci in misleci niso bili v skladu s hierarhično organizacijo. Gnostiki so se umikali v različne konce Egipta in njihovo učenje se je izgubilo.

Kako jih potem lahko raziskujete in prevajate?

Leta 1945 je kmet v bližini mesta Nag Hamadi v zgornjem Egiptu v glineni žari našel shranjenih dvanajst kodeksov iz papirusa. To je cela knjižnica koptskih tekstov, ki so spremenili naše poglede na zgodnje krščanstvo. Od tedaj lahko gnostične tekste beremo v izvirniku in v celoti. Prej smo jih poznali samo skozi goreče kritike katoliških očetov. Iz raziskovanja gnostičnih tekstov se je razvila znanstvena disciplina, ki je hkrati vplivala na razvoj koptologije. Teksti so namreč napisani v koptskem jeziku, s katerim so se prej ukvarjali samo redki strogo specializirani strokovnjaki za Biblijo.

To je jezik, ki ga danes tudi Kopti v Egiptu ne govorijo več.

Res je. Uporabljajo ga samo pri svojih mašah, kjer večina ponavlja molitve, ne da bi razumela, kaj pomenijo. Drugače govorijo arabsko. Sam sem koptščino dve leti študiral v Nemčiji. To je zadnja faza egipčanskega jezika. Najprej so ga zapisovali v hieroglifih, potem v demotski hieratski pisavi, na koncu pa so Egipčani prevzeli grški alfabet in svoj jezik zapisali v grški pisavi. Vpliv jezika, ki ga beremo, na razumevanje je lepo filozofsko vprašanje. Grški jezik je denimo neprimerno bogatejši od sodobnih evropskih jezikov, vsak pojem ima veliko več pomenov. Kopti pa so grške tekste prepisovali v svoj jezik. Gnostični apokrifi so običajno grški teksti, ki so danes izgubljeni, ohranili pa so se v koptskem prevodu. Če berete moje slovenske prevode koptskih tekstov, berete prevode iz grških tekstov v koptščino prevedenih besedil. S prevajanjem se s pomenom dogajajo vse mogoče reči, ampak to je edino, kar imamo. Veliko je nejasnega, veliko je lukenj, mučiš se s tekstom in nikoli ne veš, kam te tekst sili, ker ne deluje po zakonitostih sodobnega pisanja. Koristi za samorazumevanje. Butaš se ob stene in ostajaš pri tekstu. Ne moreš površno mimo njega.

Zakaj so, razen zaradi eksotike, v tej zgodbi privlačni puščavniki?

Predstavljati si morate Aleksandrijo v prvih stoletjih našega štetja. To je veliko mesto, ki se počasi približuje svojemu zatonu. V njem se pojavi dekadenca, Rimljani vanj prinesejo hedonizem, krščanstvo pa ob tem spodbuja drugačno moralo. Lahko jo je pridigati, vendar jo je zaradi vseh ugodnosti velikega mesta težko prakticirati. Aleksandrija je bila center tedanjega sveta in v duhovnem smislu pomembnejša od Rima in Bizanca. Gneča je bila neznosna. Puščavniki so se iz tega hoteli umakniti v tišino. Po tradiciji sta bila prva puščavnika sveti Anton in sveti Pavel, ki sta začetnika samotnega življenja v votlinah v puščavi. Ob njiju se pojavi še samostanski tip puščavniškega življenja. Ločeni puščavniki se združijo v skupnost, gredo živet skupaj in okoli svojih bivališč zgradijo obzidje. S tem se ločijo od zunanjega sveta. Samostani pa so bili zgrajeni po vzoru rimskih trdnjav, ker je njihov začetnik rimski vojak egipčanskega porekla Pahom iz Luksorja, ki se je spreobrnil v krščanstvo in uvedel vojaški red. Sveti Anton je živel v 3. in 4. stoletju, od leta 251 do 356. Več kot sto let. Na začetku je bilo puščavništvo podobno herezijam in so ga hoteli tako tudi obravnavati. Šele aleksandrinski škof Atanazij je konec 4. stoletja napisal življenjepis svetega Antona, ki ga je v slovenščino prevedel David Marin. Knjiga je postala uspešnica tistega časa, zaokrožila je po celotnem krščanskem svetu in sprožila val puščavniškega življenja. Atanazij je puščavniško življenje vključil v krščansko skupnost in preprečil, da bi puščavnike obravnavali kot heretike. To je imelo daljnosežne posledice za Evropo. Pahomijeva pravila samostanskega življenja so prek benediktincev prešla v Italijo, iz tega pa so se razvili evropski samostani, ki so bili v srednjem veku nosilci kulture in znanosti. Samostansko življenje izvira iz Egipta, ima pa tudi sirske korenine.

Vi raziskujete to, kar je ostalo?

Da, ostali so teksti, ki pričajo o njihovem načinu razmišljanja. Na drugi strani pa so fizične ostaline njihovih bivališč v puščavah. Odrekli so se vsem socialnim stikom in se za petdeset let umaknili v samoto, najraje pod vznožja skalnatih gora v egiptovski puščavi. Teksti pričajo o njihovih izkušnjah. Odlepili so se od kulture nadzorovanja, ki hoče vse imeti pod kontrolo, in šli v puščavo, kjer so bili prepuščeni naravnim okoliščinam in nevarnostnim, ki prihajajo iz glave. Sveti Anton se je vse življenje ukvarjal z notranjimi demoni, ki so ga napadali. Skušnjave sv. Antona so eden najbolj znanih ikonografskih motivov zahodnega slikarstva od Hieronimusa Boscha do Salvadorja Dalija. S sodelavci poskušamo vzpostaviti metodologijo, s katero bi te zgodbe lahko povezali z izkušnjami budističnih menihov in v njihovem ozadju našli sistem duhovnega umika samega vase.

Ampak poleg zgodovine duhovnosti vas zanimajo tudi arheološki dokazi puščavskega življenja na obeh bregovih Nila. Kako ste zašli v puščave?

Vsi raziskovalci, ki se ukvarjamo s patristiko, si želimo zemljevida puščavništva. Takšnega zemljevida ni. Zaželeli smo si elektronskega zemljevida na treh ravneh. Na površini je geografija, razporeditev puščavništva v prostoru. Z enim klikom pridemo do druge ravni, fotografskega gradiva najdišč, na tretji ravni pa do izvirnih besedil, ki govorijo o njihovih bivališčih. Ta smo šli iskat. Ta zemljevid delamo.

Usedli ste se v toyoto, se zapeljali v Vadi Arabah in šli iskat puščavniška bivališča izpred dva tisoč let?

Tako nekako, da. Drugače ne gre. Čez teden smo v knjižnicah, čez vikend pa z nahrbtniki v puščavi v družbi koptskih menihov, ki živijo v samostanih, in beduinov, ki nam pomagajo iskati sledi v pesku.

Ampak po puščavi se je peljalo že veliko ljudi, je sploh kaj ostalo neraziskano?

Več, kot bi si mislili. Arheologi so nam rekli, da je že vse prekopano, vendar se je izkazalo, da ni. Puščava pa je veliko večja, kot si predstavljajo salonski arheologi, ki nikoli niso šli iz mesta. V arhivih smo odkrili zapis o prebivališču puščavnika, ki je bilo samo nakazano, in ga šli iskat. Bilo naj bi na skalnati steni na koncu doline ob palmi, do katere arheolog, ki ga je zaznal, ni mogel splezati. Šli smo v puščavo in bivališče našli, splezali do njega, ga dokumentirali in prinesli slike. Tako se je začelo naše sodelovanje z arheologi. Oni nam dajejo podatke, mi prinašamo dokaze in najdemo tudi nedokumentirana bivališča. Izkazalo se je, da še zdaleč ni vse raziskano, kar je raziskano, pa ni dobro raziskano. Še vedno smo v začetni fazi. Seznanjamo se s tem, kaj je narejeno in kaj ni, spotoma pa kaj novega odkrijemo. Treba je hiteti, ker se pokrajina hitro spreminja. Kjer je bila na severu Egipta pred petdesetimi leti puščava, so danes naselja.

Kateri deli Egipta vas zanimajo?

En del je v Vadi Natrunu, v antičnem Sketisu, Kiliji in Nitriji, kjer danes teče avtocesta v Aleksandrijo. Na zahodni strani ceste je še nekakšna polpuščava, na vzhodni strani pa je vse zeleno zaradi namakanja in širitve obdelovalnih površin. Kilije in Nitrije se skoraj ne vidi več. Vadi Natrun je romarsko središče, polno sodobnih samostanov, ki so zgrajeni na starih romarskih središčih. Druga najdišča so v Tebah v bližini Luksorja v zgornjem toku Nila. Tam so se menihi naselili v stare faraonske grobnice, ki so bile ob Nilu na nerodovitnem območju. Od Kaira do prve katarakte je posejanih na tisoče grobnic. Nas pa najbolj zanima vzhodna puščava med Kairom in Suezom. V besedilih se tam pojavlja gora Kolzin v današnji Vadi Arabah. Tu je že v faraonskem času tekla glavna pot med Sinajem in Kairom. Veliko samostanov je bilo tudi v Sudanu.

Zakaj so razpotegnjeni na skoraj dva tisoč kilometrih?

Zato, ker so se umikali vedno dlje od civilizacije. Puščavniki so bili ljudje, ki so zares hoteli biti sami. Sveti Anton se je selil, ker je bežal pred oboževalci. Ko so se menihi selili, so s seboj nosili svoje ideje. Zgodnje krščanstvo je bilo polno zelo različnih teoloških idej, gibanj, sekt. Puščavniške tekste so v kasnejših obdobjih popravljali, ker so vsebovali preveč heretične nauke. Z zemljevidom bi lahko sledili, kako je teologija potovala iz Aleksandrije na jug proti Sudanu ali pa je iz Palestine prišla neka druga misel. Upamo, da bi s tem lahko osvetlili zgodovinske stopnje formacije krščanske teologije.

Ste odkrili kaj novega?

V enem letu potovanj v puščavo se najde marsikaj novega. Izhajamo pa iz že opravljenih arheoloških raziskav. Egiptologi raziskujejo predvsem faraonske ostaline in so nervozni, kadar naletijo na kasnejše koptske poslikave, ki jim kvarijo pogled. Koptske ostaline so omenjene v faraonskih člankih kot stranski produkt. Češ, našli smo tudi nekaj koptskih črepinj. Nas pa zanimajo ravno koptske črepinje in gremo pogledat, kaj je še ostalo, sledimo puščavniku, ki je šel po neki poti. Samostani so dobro raziskani, njihova okolica, kjer so živeli puščavniki, pa je slabo raziskana. To je področje, ki nas zanima. Ta tradicija ni mrtva. Koptski samostani so še danes živi in polni menihov, ki so neposredno povezani s puščavniškimi gibanji izpred dva tisoč let. Živijo v istih krajih, pogosto v istih samostanih in ohranjajo izvorno duhovno izročilo. Imajo se za naslednike sv. Pavla in sv. Antona. To je fascinanten svet. Besedila v mrtvih jezikih se srečajo z modernimi ljudmi, ki so se tako kot njihovi pisci pred mestnim življenjem umaknili v puščavo. Aleksandrija, samostani in puščava so tam, kjer so vedno bili. Jaz bi vse skupaj rad videl na interaktivnem digitalnem zemljevidu na internetu.