Suverenost države bomo ohranjali in razvijali le, če bomo notranje enotni in trdni. Pri tem ne gre za idejno-politične razlike v pogledih na naš razvoj, ki so sestavina vseh demokratičnih ureditev. Gre za razkol v pogledih na našo zgodovinsko preteklost, ki ga ne znamo preseči. Povzročiteljev slabitve naše suverenosti ne znamo zaustaviti. Svojo sprtost s pisnimi obtožbami širimo v svet, blatimo državo in njene najvišje ustanove, sprejemamo napačne ustavnopravne kompromise in podpiramo zunanjepolitična stališča, ki ne temeljijo na naših vrednotah in interesih.

Geostrateški položaj prodajamo tujcem

Ekonomska trdnost države je pogoj za njeno suvereno vstopanje v evropska in širša mednarodna razmerja. Moč države v sodobnem svetu se ne meri več z velikostjo njenega ozemlja, temveč z močjo njenega gospodarstva. Suverenost Slovenije ni soočena le s posledicami svetovne in domače krize, temveč z vse hitrejšim prodorom neoliberalne miselnosti, ki osvaja celo naše ključne organe odločanja. Smo država, ki je brez srednje- in dolgoročne strategije gospodarskega in družbenega razvoja. To stanje dopušča, da so za razvoj najpomembnejše odločitve odvisne od trenutnih razmer, potreb in možnosti. Brez lastnega razvojnega programa se ne redko podrejamo zahtevam iz tujine. Sprejemamo ukaze iz EU, ki so brez pogodbene podlage. Posledice niso le v gospodarstvu, ampak tudi v zniževanju proračunskih prilivov. Zaradi njih se znižuje socialna varnost, ki jo namesto države v vse večjem obsegu zagotavlja samopomoč prebivalstva. Slepa vera v moč in pravilnost tržnih zakonitosti začenja prodirati tudi v kulturo, šolstvo in zdravstvo. To bi nas kot narod, državo in posameznika razvojno potisnilo v položaj brez vpliva na naš celokupen osebni in družbeni razvoj.

Deklaracija Slovenijo opredeljuje kot srednjeevropsko in sredozemsko državo, z ozemljem, ki ima poseben geostrateški položaj. Za številne države Evrope omogoča gradnjo in razvoj mnogih transportnih in drugih storitev. Toda, ali smo z nekaj ribiškimi čolni in majhno vojaško ladjo sposobni uresničevati svojo sredozemsko lego in ohranjati zgodovinsko obeležje Slovencev kot naroda pomorščakov? Našega nekdanjega ladjarja smo prodali nemškemu lastniku. Ostala nam je luka, ki je omejena zaradi nerazvitosti železniškega transporta. Podobno je z letalskim prometom. Osrednje letališče posredno prevzema v last in upravljanje ista tuja država. V teku je postopek prodaje edinega letalskega prevoznika. Slovenski železniški transport je vreden le še muzejskega naslova. Po dvajsetih letih razpravljanj še vedno ni jasno, ali bomo zmogli njegovo posodobitev. Celo osrednje telekomunikacijsko podjetje, ki je danes nosilec najpomembnejšega infrastrukturnega področja, bi kmalu lahko prevzela ista tuja država. S tem bodo za naš razvoj izgubljene vse prednosti, ki nam jih ponuja geostrateški položaj. Na tem področju nam poleg omejenega razvoja luške dejavnosti ostaja le davkoplačevalsko poplačilo kreditov za izgradnjo hitrih cest v korist tujih prevoznikov. Premišljen in za razvoj osrednjega prometno-transportnega vozlišča jugovzhodne Evrope uporabljen zemljepisni položaj bi lahko nekajkrat povečal prispevek panoge v skupnem dohodku države. Napačnih odločitev ni mogoče braniti s sklicevanjem na verodostojnost, njihovo popravljanje pa je vsekakor mogoče utemeljevati s suverenostjo države. Za nas je trenutno najbolj aktualno vprašanje, kaj, kdaj in ali sploh prodati tujemu gospodarju.

»Močna skupna zunanja in varnostna politika EU«, ki jo deklaracija uvršča med cilje zunanje politike, ni edini vidik soodgovornosti za razvoj Evropske unije. Slovenija je usodno povezana z EU. Našim sanjam navkljub še dolgo ne bomo Švica, ki si zaradi svoje politične in gospodarske trdnosti lahko privošči nevtralnost in institucionalno samostojnost. Potrebujemo notranje trdno, solidarno, demokratično in varno unijo enakopravnih držav in narodov. Te cilje bi si morali jasneje in zavezujoče zastaviti tudi v deklaraciji.

EU, soočena s posledicami vse večjega prodora interesov domačega in tujega kapitala v svoje razvojne odločitve, vključno s politiko varčevanja, se mora ponovno obrniti k svojemu bistvu, k državljanu Evrope. On, njegov materialni in socialni položaj, varnost in mir so bistvo našega lastnega in skupnega evropskega početja. Denar, podjetja, banke, krediti, gospodarska rast, tržišča in vse drugo so zgolj sredstva v rokah združenih Evropejcev in njihovih držav, da živimo in se razvijamo v civilizacijo tega tisočletja. To izhodišče bi morala suverena Slovenija zastopati tudi pri upravičenih zahtevah Grčije za preureditev njenih dolžniško-upniških odnosov. Evropska unija, ki v odnosih med članicami podpira zgolj pogoltnost bankirjev, egoistično slepoto in spominsko demenco nekaterih finančnih ministrov, zavrača pa vsak korak v smeri vzajemnosti in solidarnosti, ne bo imela dolgega obstoja. Le s postopnim vnašanjem najboljšega, kar so države članice razvile v svojih notranjih odnosih, v odnose v EU bo ta zveza močnejša od še tako mogočne tuje sile.

Več EU, manj ZDA, Nata in Rusije

Želim si Evropske unije, ki bo razvoj gradila na svojih lastnih rezultatih in suverenih odločitvah. Ta cilj pa ne more biti dosegljiv s sledenjem interesom katere koli svetovne sile. To se EU dogaja danes, v odnosih med njo in Rusijo. Razlike v interesih vojaško močnih držav določajo vedno nova soočanja, ki lahko privedejo do vojne. Zaradi njih se spreminjajo cilji vojaških zvez in njihovi programi. To velja tudi za Nato, kar ob premoči interesov nekaterih članic lahko privede do zaostritve v celi Evropi in svetu. Naše lastne izkušnje nas obvezujejo, da nikoli več ne bomo dovolili samovoljnega podpisovanja »vilenskih izjav« in se zavezovali k nezakonitemu vojskovanju. Naše stališče v zvezi z Ukrajino mora biti popolnoma jasno – nasprotovati moramo vsemu, kar bi notranji spopad v Ukrajini širilo v vseevropski prostor.

Države članice EU potrebujemo več Evrope in manj ZDA, Nata in Rusije. EU potrebuje svojo lastno zunanjo politiko, krepiti pa mora tudi svojo varnost, kar podpira tudi deklaracija o slovenski zunanji politiki. Toda, dokler do poglavitnih vprašanj miru, na primer priznanja Palestine kot države, EU zaradi podrejenosti interesom tuje politike ni enotna, se Slovenija lastni suverenosti ne bi smela odrekati s sklicevanjem na evropsko univerzalnost. Svoje odločitve mora država vedno sprejemati v prid miru, pravice narodov do samoodločbe in človekovih pravic. Tudi to bi morala jasno določati deklaracija.

Ta zapis vsebuje le nekaj, po moji oceni najvažnejših vidikov, kako varovati in razvijati doseženo suverenost. Ugled in prepoznavnost naše države pa bomo dosegali le ob pogoju krepitve vsega tistega, kar nas osmišlja kot evropski narod, ki na izročilih svoje preteklosti in v njej oblikovanih vrednotah gradi svojo lastno evropsko prihodnost.

Peter Toš je upokojeni slovenski veleposlanik in predsednik Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov.