V pol leta morajo sanirati 187 odsekov vodotokov, ki so jih v preteklih letih uničile razdiralne poplave ali pa zaradi vladnega varčevanja niso videli rednih vzdrževalcev. Politika je odločila, da je treba dela končati do konca maja. Čeprav naravovarstveniki opozarjajo, da ne gori voda, da bi bilo treba posege nenadoma opravljati ne glede na uničujoče posledice za naravo, vladi gori pod petami. Okoljska ministrica Irena Majcen je sredi poplavljenih območij in prizadetih prebivalcev lani novembra javno obljubila, da bodo v naslednjega pol leta najnujnejša sanacijska in intervencijska dela pod streho. Njeno napoved je podprl tudi premier Miro Cerar, navsezadnje pa s sprejetjem akcijskega načrta in v njem opredeljenih rokov tudi ves ministrski zbor.

Za ribiče, varuhe ptic in druge narave ne takrat ne danes ni bilo prostora. Vodnogospodarska podjetja nimajo časa čakati na dovoljenja zavoda za varstvo narave ter njegova mnenja in navodila, kako se recimo izogniti sekanju stoletnih vrb. Seveda ne, saj bi bil sicer akcijski načrt v obstoječi obliki neizvedljiv. Primeren čas za dela na Soči se recimo začne šele julija in se konča oktobra, ko ne drsti nobena zavarovana ali varovana vrsta rib. Na splošno za slovenske vodotoke velja, da jih je zaradi zahtev po varstvu naravne in kulturne dediščine mogoče urejati in čistiti le nekaj tednov na leto, pa še to le v omejenem obsegu.

Varnost prebivalcev in njihovega premoženja je tudi zato marsikdaj postavljena na stranski tir. Z akcijskim načrtom jo je vlada postavila v ospredje, pred ribe, žabe in ptice. A se skuša hkrati s to bianko menico, s katero se izvajalcem v imenu nujnosti ni treba ozirati na posledice posegov, kaj šele slediti celotni proceduri pridobivanja posebnih dovoljenj oziroma soglasij zanje, izogniti tudi vsakršnim neprijetnim vprašanjem, usklajevanjem in analizam. Bi bilo tako težko o delih na Soči obvestiti tolminske ribiče, da bi zaščitili drstišče? Je bil ob Iščici res potreben golosek? So bile vrbe del naravnega vodotoka, ki je zaščiten in zato posegi vanj niso dovoljeni, ali del vodne infrastrukture, ki jo je seveda treba čistiti? Kako so se v slednjem primeru sploh lahko razrasle stoletne (če so res tako stare!) vrbe? Evidence vodotokov, iz katere bi se dalo razbrati, ali je bilo njihovo sekanje upravičeno, ministrstvo po pojasnilih vodarjev recimo nima...

Intervencijski akcijski načrt je namreč za vlado tudi priročen odgovor na katastrofalno stanje, v katerem smo se znašli po dvajsetletnem razpadanju sistema urejanja voda. Soočamo se s pomanjkanjem evidenc, celostnih študij porečij, programskih in strokovnih podlag za načrtovanje konkretnih ukrepov protipoplavne zaščite, zanemarjenimi, zaraščenimi in v ozke struge zaprtimi vodotoki, zastarelo in razpadajočo vodno infrastrukturo, pozidanimi in zazidanimi obvodnimi zemljišči... V takšnih okoliščinah zdaj lahko le čakamo, ali bo vlada sposobna oblikovati tudi kakšno bolj dolgoročno in manj brezkompromisno politiko urejanja voda. Obljubila jo je sicer do sredine leta. Vmes pa lahko držimo pesti, da v imenu nujnosti le ne bo narejene preveč nepotrebne okoljske škode.