Guljakova je posvečena tvarini in zelo gotova vase, a brez izvajalske narcisoidnosti. Njena igra je umirjena, skoraj slovesna, odeta v nekakšen pesante zven, idealen med drugim za vznesene akordske bloke Rahmaninova (dodani Preludij v cis-molu); v zvočni nadgradnji se odlikuje z gostoto, ki nikoli ne preskoči k eksplozivnim, kaj šele rezkim učinkom. S takšno dispozicijo se je v močni umetniški izreki prepletla zlasti prva polovica sporeda, z Busonijevo mogočno pianistično uprizoritvijo Bachove variacijske hoje (Chaconne v d-molu) in s Franckovo stvaritvijo (Preludij, koral in fuga), ki je naslonjena na Bachovo umetnost posredno. Oblikovalsko misel večera (nove zvočnosti in klavirske »kapacitete« v starih formah) je zaokrožila Sonata št. 6 Prokofjeva, kot dramaturški predah v tako sestavljenem sporedu pa so zazvenele Medtnerjeve miniature (Štiri pravljice), ki s harmonsko zgoščenostjo in obenem begotnostjo spominjajo na zgodnjega Skrjabina.
Uvodna izvedba je spregovorila z najvišjo avtoriteto, saj je pianistka razgrinjala transkripcijo Chaconne v ravnotežju med nalaganjem velikih zvočnih skladov in vztrajno strogostjo temeljnega harmonsko-ritmičnega utripa, med svobodnostjo fantazijskih pasaž in ponotranjeno prošnjo (nepozabna modulacija v D-dur s koralom »trombonov«). V dolgi tok razraščajočih se, vzajemno oplojenih Franckovih gradiv je izvajalka vnesla napetost, kontrapunktsko sicer jasno izklesanemu sklepnemu vrhu pa ni privoščila prav izjemnega zvočnega izstopa. V izvedbi omenjene Sonate Prokofjeva smo še enkrat občudovali propulzivno, nepopustljivo pregledovanje celote; v jedkostih avtorjeve govorice pa bi si vendar želeli bogatejši relief pianistkine tonske artikulacije. Dodani Clementijev Presto (iz Sonate v C-duru op. 33., št. 3) je bil odigran s preveč zalito motoričnostjo, brez slogovne premišljenosti v odmeri udarca. Z Adagiem, izvirno ustvarjenim za oboo (iz Koncerta v d-molu Alessandra Marcella), se je Guljakova za slovo od občinstva vrnila k priredbenemu prehajanju in k Bachu – v tem primeru »transkriptorju«.
Sofja Guljak se ne dotika ingenioznih mej osebno možnega v pianistiki; nima na primer ne Sokolovove »usodne« izpovednosti, ne monumentalno podprte lepote Kisinovega zvoka, ne ognja in nežnosti mladega Trifonova. In vendar se je njeno gostovanje dovolj prepričljivo vpelo v programsko prizadevanje Cankarjevega doma, ki je v zadnjih letih pripeljal k nam nekaj svetovnih pianističnih osebnosti. Upajmo, da bo vztrajal kljub ljubljanskim obiskovalskim muham (pravzaprav gre kar za odtujenost od glasbe) in da bomo tudi v prihodnjih sezonah deležni sadov slovitih, pa tudi manj slovitih izbranih umetnikov. Izviren, iščoč, vznemirljiv pianizem nikakor ni izključna domena bleščavih imen – nasprotno pa se za njimi najdeta tudi pustota in vrhunska vaba rokohitrske površnosti. Po mojem mnenju je na primer najbolj (dolarsko) vroči fant črno-belih tipk na svetu – z imenom in priimkom, ki se zapišeta enako – skoraj zadnji pianist, ki bi ga kazalo vabiti (tudi če bi ga lahko kdaj plačali): težko je namreč zaupati umetnosti, uveljavljeni v slogu znamke, ki jamči za zadovoljstvo (za vrišč navdušene množice).
