Sodeč po podatkih, ki so pricurljali s pogajanj, je bila usoda Debalceva namreč ena osrednjih tem pogajanj v beloruski prestolnici. Ne gre pozabiti, da je premirje začelo veljati z 48-urnim zamikom. Morda so Merklova, Porošenko in Hollande upali, da bo strateško mesto zdržalo v rokah vladne vojske in da bo potem tudi tam obveljalo premirje. A Putin in uporniki, ki so sprva zahtevali celo desetdnevni zamik začetka premirja, a pristali na dva dni, so potem, ko mesto v tem času ni padlo v roke upornikov, figo potegnili iz žepa z neduhovitim nesmislom: da premirje v Debalcevu ne velja, ker da je mesto pod njihovim nadzorom. Le zakaj bi premirje potem tam sploh potrebovali...

Nato se je zgodilo, kar se je: mesto, kjer se križajo prometnice in železniške povezave, je v roke upornikov padlo po tednu dni, s čimer so zavzeli kos ozemlja, ki se je kot zob zažiral v območje pod njihovim nadzorom. Iz Berlina in z vrha Nata so včeraj prišli komentarji, da mirovni sporazum kljub »brutalnim kršitvam« s strani upornikov še ni mrtev. Zato se ni mogoče znebiti vtisa, da je bil padec Debalceva v roke upornikov po tihem vračunan kot eden od mogočih scenarijev, ki čez sporazum iz Minska ne bo naredil križa. Zdaj namreč njegovi avtorji na zahodu upajo, da bodo uporniki po zmagi spoštovali tisti del dogovora, ki govori o prekinitvi ognja, umiku težkega orožja, vzpostavitvi tamponske cone in nadzoru vsega naštetega s strani predstavnikov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

Razlog je ta, da jim ob zagovarjanju diplomatske poti drugega ne preostane kljub politični klofuti, ki so jo dobili, sploh če naj krotijo tisto strujo ameriške politike, ki zagovarja takojšnje oboroževanje ukrajinske vojske. Vprašanje seveda je, ali je scenarij, po katerem bi spoštovanje dogovorjenega v Minsku zaživelo, realen. Ena od neskončnih vojaških modrosti kitajskega generala Sun Cuja pravi, da na terenu napreduj, kadar si v prednosti, in se ustavi, kadar nisi. In frontna linija je še vedno globoko na ozemlju samooklicanih samostojnih ljudskih republik Doneck in Lugansk.

Porošenko, ki bo zdaj moral premleti obljubo o izrednem stanju, je na drugi strani oslabljen, za povrh ukrajinsko vojsko očitno čaka notranje obračunavanje. Poveljnik ukrajinskega bataljona v Donecku Semjon Semjončenko trdi, da je mesto padlo v roke upornikov zaradi slabega vojaškega vodstva in da bo zahteval odstope v vrhu vojske, v Kijevu se omenja celo iskanje kazenske odgovornosti.

Glavnina vojakov iz Debalceva, ki predstavlja pomemben del usposobljenih ukrajinskih sil, je očitno rešena in izgubljeno mesto je vedno mogoče osvojiti nazaj, kot je dejal Semjončenko. Kar govori tudi o tem, koliko na pravo premirje v resnici računajo vojaki na terenu, ki že ves čas izražajo skepso. Konflikt se v vseh pogledih zdi daleč od točke, ko je mogoče izposlovati mir – namreč ko obe strani hkrati začutita, da se vojna več ne izplača.