Festival nove glasbe musica viva, ki se bo v organizaciji Bavarskega radia danes začel v sloviti koncertni dvorani Herkules v Münchnu, trajal pa bo do sobote, bo tudi letos ponudil zelo široko paleto orkestralne in ansambelske glasbe, eksperimentalno komorno glasbo in vrsto solističnih skladb – večina jih bo krstno izvedena. Med njimi bo tudi svetovna premiera kantate Exil št. 3 uglednega slovenskega skladatelja Vinka Globokarja. V namen teh izvedb so sestavili tudi več različnih skupin in skupinic, v katere so angažirani prav vsi člani simfoničnega radijskega orkestra.

Delo na temo emigrantov

Skladbo Exil št. 3 za orkester, zbor, sopran, recitatorja in improvizatorja je Globokar napisal po naročilu festivala; organizatorji se s tem poklanjajo komponistovi 80-letnici, ki jo je praznoval lani. Izvajalci bodo člani zbora in orkestra Bavarskega radia, dirigiral bo Peter Eötvös. Pred Globokarjevo skladbo bodo jutri obiskovalci slišali še dve svetovni praizvedbi del mladih skladateljev: madžarski skladatelj Máté Bella, varovanec Eötvösa, se v Münchnu predstavlja prvič, na sporedu pa bo novo delo za godalni orkester, angleška skladateljica Rebecca Saunders, ki živi v Berlinu, pa je napisala novo delo za trobento in orkester.

Globokar se je v svojih delih že dotikal problematike emigrantstva, recimo v sloviti skladbi Emigranti; takšno življenje navsezadnje živi tudi sam. V zadnji skladbi je iz knjige, kjer sto poetov v najrazličnejših zgodovinskih obdobjih in okoljih razmišlja o izgnanstvu – od kitajskega dvora prek italijanske renesanse vse do Brechta – vzel samo po en verz, izbral pa je 42 različnih poetov; na to besedilo je nato napisal glasbo.

»Hotel sem pripraviti poslušalce do tega, da bi doživeli občutke nekega emigranta, ki pride v tujo deželo in ne razume jezika,« pravi Vinko Globokar, ki v tem delu operira s kar sedmimi jeziki – francoščino, angleščino, italijanščino, nemščino, ruščino, španščino in slovenščino. Jezikovna interpretacija bo delo solistke sopranistke, to bo Piia Komsi, skladba pa obsega tudi krajšo novelo, ki bo brana v nemščini. »Ta tekst mora biti razumljiv vsem, zato mora v vsaki deželi, kjer se bo to skladbo izvajalo, recitator brati besedilo v jeziku tiste dežele,« je še povedal Globokar.

Prevedel Handke, bral bo Ganz

Globokar je besedilo najprej pripravil v slovenščini, njegov dolgoletni prijatelj, avstrijski pisatelj Peter Handke, pa ga je prevedel v nemščino. Handke je menda najprej želel, da ostane kot prevajalec anonimen, a ko je izvedel, da je Globokar kot recitatorja angažiral slovitega gledališkega in filmskega igralca Bruna Ganza, mu anonimnost ni bila več tako pomembna. Ganza poznamo denimo iz filmov Nebo nad Berlinom Wima Wendersa ali Propad Oliverja Hirschbiegla, kjer je nepozabno upodobil Adolfa Hitlerja. Blestel je tudi kot Faust v 21 ur dolgi inscenaciji Goethejevega Fausta režiserja Petra Steina. »Če bi se skladba izvajala v slovenskem prostoru, bi bil recitator nedvomno igralec Boris Ostan, s katerim sem že velikokrat sodeloval,« je dodal skladatelj.

Kot pove že številka Globokarjeve skladbe, gre za tretjo različico z istim naslovom. Pojasnil je, da je skladbo Exil št. 1 napisal po naročilu neke glasbene skupine iz Hannovra oziroma neke srbske študentke na glasbenem konservatoriju v Hannovru; premiera je bila leta 2012. »Takrat sem skladbo napisal za običajni sopran in pet inštrumentov, in traja dvanajst minut. Pozneje sem hotel ta sestav malce povečati: šest solistov sem uporabil na isti način in dodal še osem inštrumentov. Vendar pa druga inačica skladbe, Exil št. 2, ni bila nikoli izvedena. Bila je zgolj poskus, s katerim nisem bil zadovoljen. Nato sem dobil naročilo Bayerischen Rundfunk oziroma festivala musica viva, naj napišem skladbo s kakršno koli zasedbo po lastni izbiri. In tako sem potem izbral 32 solo inštrumentov, kar pomeni, da se noben od inštrumentov v zasedbi ne podvoji. Dodan je zbor s petdesetimi pevci ter solistka sopranistka, ki pa bo tokrat morala dosegati ekstremne glasovne višine.« Skladba zdaj traja eno uro, od prve različice skladbe pa je ostala samo še osnovna ideja, pravi skladatelj.

Talenti, ki so postali legende

Kot serijo koncertov nove glasbe si je festival musica viva zamislil nemški komponist Karl Amadeus Hartmann takoj po drugi svetovni vojni – prva matineja je bila že leta 1945 v Teatru princa regenta v Münchnu s takratnim Bavarskim državnim orkestrom. Ponudil je platformo mladim skladateljem, ki so se uveljavljali v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih, med njimi so bili Hans Werner Henze, Luigi Nono, Luigi Dallapiccola, Carl Orff, Iannis Xenakis, Olivier Messiaen, Luciano Berio, Bernd Alois Zimmermann. Na festivalu so ob glasbenikih promovirali tudi talente iz drugih vej umetnosti – kot so bili pisatelj in dizajner Jean Cocteau, arhitekt Le Corbusier ter slikar in grafik Joan Miró.

Leta 1948 je festival prešel v roke Bavarskega radia, po Hartmannu pa ga je umetniško prevzel komponist Wolfgang Fortner; v njegovem času se je festival povezal tudi z darmstadtskim Mednarodnim glasbenim inštitutom, s čimer so se začele podpirati eksperimentalne studijske produkcije. V sedemdesetih je za umetniško krmilo stopil Jürgen Meyer - Josten, v devetdesetih pa ga je prevzel komponist in dirigent Udo Zimmermann, ki se je tako kot Hartmann ponovno osredotočil predvsem na mlade komponiste in novo glasbo, od takrat naprej vlada tudi tesna povezava z dresdenskim Centrom za sodobno glasbo. Zimmermanu se je pri umetniškem vodenju priključil komponist Josef Anton Riedl, s katerim sta postala programsko še bolj drzna, med drugim sta se usmerila tudi v multimedijo; tako je krstno izvedbo denimo doživel Stockhausnov molitveni ritual Inori za orkester in dva plesalca (dirigiral je Karlheinz Stockhausen sam), projekt Eislermaterial Heinerja Goebbelsa ali videoopera Steva Reicha z naslovom Hindenburg; izvedena je bila v koncertni dvorani Muffat, dirigiral pa je Pierre Boulez.

Nova era festivala se je začela leta 2011, ko ga je umetniško prevzel dr. Winrich Hopp. Še vedno gre za manifestacijo nove glasbe in novih komponistov. »Novo generacijo skladateljev nekako razumem v dveh skupinah – povojna avantgarda, v katero se štejejo skladatelji, ki so delovali od 1945 do nekako sedemdesetih let, ter postmodernizem z mlajšimi skladatelji, kot so Wolfgang Rihm ali pa Uroš Rojko. Sem prištevam tudi številne slovenske mlade skladatelje, predvsem ženske, ki so študirale v tujini – in te so zame res zelo zanimive,« je povedal Globokar, ki bo jutri v posebnem fokusu tega starega festivala nove glasbe.