Ta gostilniški »tabernakelj« ima častivredno in sila zanimivo zgodovino. To stavbo, v kateri je še dandanašnji gostilna, naj bi zgradili okoli leta 1890 in njen lastnik naj bi bil Ivan Majetić, po rodu iz Vrbovega sela na Hrvaškem. Prav po njegovi narodnosti naj bi gostilna tudi dobila svoje, recimo temu ne le uradno, temveč predvsem ljudsko poimenovanje, ki se je zakoreninilo in ostalo vse do danes. O tem, kako je možakar takrat gospodaril, je bolj malo znanega. Je pa dejstvo, da je leta 1906 vse skupaj kupil Mijo Grobotek (njegov priimek naj bi izhajal iz domneve, da so njegovi predniki radi h »grobom tekali«, pa se jih je prijel tak priimek), ki je leta 1926 gostilno predal svoji snahi Eli Grobotek, rojeni Klopčič . Omenjeni Mijo je imel sina Rudolfa, ki je bil svojčas trgovec v Bohinjski Bistrici, ta se je poročil z Gabrijelo Klopčič, ki je prišla iz Ljubljane, umrl pa je leta 1925. Eli in Rudolf sta imela dve hčerki, Matildo in Karolino. Matilda, klicali so jo Tilka, se je poročila z Janezom Sodjo (bil je ključavničar iz Srednje vasi) in imela z njim prav tako dva otroka, sina Rudolfa in Ivana/Janeza ml. Eli je gostilno namenila hčerki Tilki.
Med vojnama je v prostorih gostilne deloval hotel Triglav in v njem so našli vsaj začasno domovanje tudi učitelji, ki so službovali v bližnji šoli v Srednji vasi, tudi krojaštvo je bilo nekaj časa v tej zgradbi.
V svojih začetkih je bila to seveda pregovorno furmanska gostilna, saj se je na veliko »furalo« najrazličnejše stvari, ki so jih ljudje namenjali za prodajo.
V šestdesetih letih je gostilna lastniško prešla (mil izraz za takratna početja oblasti) pod takrat sloviti Alpetour – gostinstvo in je delovala samo še kot točilnica, dokler leta 1982 poslov ni prevzela Francka Slamar.
»Od kod se je pa ta zdaj vzela?« bi se lahko vprašali in odgovor bi bil kar preprost: sin Tilke in Janeza Sodje, Rudolf, je takrat živel s Francko Slamar, ki je bila gostinka in je pred prevzemom gostilne službovala v Alpetourjevem hotelu Bellevue (po rodu je bila iz Prekmurja). Ko je Francka zagospodarila v gostilni, je bila ta po svoji gostinski ponudbi še vedno omejena na točilnico, Francka pa je takoj dodala nekaj malega hladne hrane. Zanimivo je, da so hrano že od nekdaj pripravljali v kleti in so jo potem s posebnim dvigalom poslali v zgornje prostore, kjer se je jedlo.
Leta 1991 so dogradili kuhinjo in gostilno preimenovali v gostilno Pri Francki. Slovenska osamosvojitev je naredila svoje – lastniki znajo povedati, da ljudje nekako niso hoteli več zahajati v gostilno, ki se je imenovala Pri Hrvatu. Francka je pridno delala vse do konca leta 2011, leta 2012 pa je tudi uradno predala posle nečaku Branku Slamarju, ki je glavni šef še dandanes. Branko se je smelo lotil prenove in leta 2014 dogradil tako teraso kot tudi parkirišča. Tudi prelep igralni prostor, kjer so lahko najrazličnejši veseli dogodki, je plod njegovega trdega dela. Pa še nekaj pomembnega in razsvetljujočega je postoril Branko: vrnil je gostilni njeno izvorno ime. Za domačine je bila to tako in tako od nekdaj samo in izključno gostilna Pri Hrvatu in nič drugega.
Gostilna, v kateri se je dalo dobiti kaj resnično dobrega za na zob in za pod zob. Vedno! Začenši s smrekovcem (posebno domače žganje) ali s kozarčkom penine. Pa s kakšno domačo klobaso z zaseko, potem z gnjatjo, ki ji priložijo hren, ali pa z znamenitim bohinjskim sirom, ki mu dodajo orehe. In že so tu juhe vseh vrst, polenta z gobami, sirovi štruklji, ajdovi krapi (s smetano ali z gobami), slastni žlikrofi, postrvi na več načinov (v vino, po tržaško, vodnikova postrv), kare divjega prašiča v brusnični omaki ali pa stegno gamsa v pikantni omaki, klasika bograč, divjačinski golaž, segedin, jota, pasulj, telečja obara, vampi. Nadalje zrezki vseh vrst (glej recept) pa znamenitosti z žara in solate vseh vrst ter različne palačinke in navdušujoči solnograški žličnik. »Ma ima da ti sve pukne po šivu!« kot bi rekli turisti iz sosednje Hrvaške. Ja, res se dobro jé, se dobro počuti in se z resnično dobrim vse »dol poplakne«, saj je nabor žlahtne kapljice, ki ga z veseljem ponudi gospodar Branko, množično zastopan v njegovi kleti.
Trdno verjamem, da se bodo ljudje z vseh koncev sveta še naprej prav radi vračali v to s pregovorno človeško, iskreno prijaznostjo prepojeno gostilno. Še leta in leta in leta in leta… Ker ljudje tistega, kar je res dobro, zlepa ne pozabimo.
