Glede na to, kaj so slovenski skakalci dosegli, odkar je spomladi 2011 selektor postal Goran Janus, bo razočaranje, če se bodo iz Faluna vrnili praznih rok. Prevc je s po dvema kolajnama pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Predazzu in lani na olimpijskih igrah v Sočiju razvadil navijače. Ko je letos novoletno turnejo končal v skupnem seštevku na tretjem mestu, je dejal, da je zbral prvi komplet lovorik. Ni dvoma, da so zanj naslednji izziv zlate kolajne, za katere pravi, da jih bo osvajal, ko bo za to pripravljen in si jih bo zaslužil. V dosedanji karieri je napredoval postopoma, zdaj je pred največjim izzivom, morda celo najtežjim korakom, da si izbori sloves prvaka šampiona.
Kot je za Prevca osebnostni izziv zmagovanje, je za strokovni štab osvajanje kolajn na moštvenih tekmah. Te so v strokovni javnosti, torej med trenerji, izjemno prestižne in dejansko razgalijo moč ekip, sistemov dela, znanja in strategij. Ko je Slovenija pod Janusom prišla na ekipno tekmo sezone v vlogi favoritinje, je ostala praznih rok. Ko je bila na svetovnem prvenstvu v poletih 2012 v Vikersundu zaradi odsotnosti poškodovanega Prevca avtsajderica, je z rezervistom Damjanom senzacionalno poletela do brona.
Rodova slovenskih smučarskih skakalk in tekačic sta zelo nadarjena, a osvojitev kolajne bi bila veliko pozitivno presenečenje. Svetovna prvenstva pa imajo posebne zakonitostmi, zato ne zmagujejo le favoriti. Primož Peterka je leta 1997 v Trondheim prišel kot vodilni v svetovnem pokalu, pa je popolnoma pogorel. Na srednji skakalnici se sploh ni uvrstil v finale, na veliki je bil 13., na koncu v Planici pa je dvignil veliki kristalni globus.
