Več kot sporno je, da Slovenske železnice niso samoiniciativno opozorile javnosti, da naj bo v prihodnje previdna med prečkanjem tega nivojskega prehoda in še 31 drugih železniških prehodov, na katerih je tačas še zmeraj v uporabi varnostni sistem z dvomljivo zanesljivostjo. Če elektronski mediji vsakodnevno obveščajo o cestnih zaporah ali ovirah na še tako zakotni državni cesti, ni prepričljivega argumenta zoper pričakovanje, da bi se moralo med te potencialno kritične točke vključiti tudi omenjene železniške nivojske prehode.

A so se Slovenske železnice zadovoljile zgolj z interno okrožnico, v kateri so odredile ukrep, po katerem naj bi na tretjini teh spornih prehodov vlaki omejili hitrost vožnje na 50 kilometrov na uro. Kakor da se lahko več sto ton težko tirno vozilo brez težav ustavi, če se pred njim nenadoma pojavi avtomobil, ki se je po spletu okoliščin znašel na tirih, ker se zapornice (spet) niso spustile.

Da varnostne razmere na železnicah niso pomanjkljive samo zaradi nekega Iskrinega modula, ki se je pokvaril v Ostrožnem, kažejo statistike iz preteklih let, ki so v letu 2013 zabeležile kar sedem nevarnih primerov, ko je vlak zapeljal mimo dvignjenih zapornic. Podobni incidenti se množijo tudi letos.

Po poročanju časnika Večer so prebivalci Velike Nedelje in Mihovcev od oktobra že večkrat doživeli, da so vlaki čez železniške prehode zapeljali mimo dvignjenih zapornic in ob ugasnjeni svetlobni signalizaciji. Zadnja tovrstna nevarnost je na avtomobiliste prežala minulo sredo na prehodu čez cesto med Cvetkovci in Podgorci.

»Na moje veliko začudenje je vlak brzel čez cesto, ne da bi bile prižgane opozorilne svetlobne luči, zapornice pa so bile dvignjene,« je bil ogorčen tamkajšnji predsednik krajevne skupnosti Marjan Mušič. Železničarji so tehnično napako hitro odpravili, a to domačinov ni pomirilo in zdaj zahtevajo odstranitev protihrupnih ograj, ki zmanjšujejo preglednost pri prehodu čez progo.

Ni treba posebej poudarjati, da je slovensko železniško omrežje tehnološko podhranjeno, ker so politiki v navezavi z vplivnimi gradbenimi lobiji nekoč sprejeli odločitev, da bo država raje vlagala (sposojene) milijarde evrov v gradnjo avtocestnega križa. Po kronično finančno podhranjenih železnicah se zato vse bolj po polžje premikajo vlaki in zdaj morajo na najmanj desetih odsekih voziti še počasneje zaradi bojazni, da bo na zavarovanem prehodu pred vlak zapeljal nič hudega sluteči voznik.

V takšnih alarmantnih razmerah postane skoraj cinična razprava, ali se državi splača vložiti denar v drugi tir. Seveda se ji izplača, če hoče doseči širše makroekonomske učinke. Vendar bi morala še prej najti zajetno vsoto denarja zato, da bo obstoječe železniško omrežje vsaj varno, če že ne omogoča evropsko primerljive pretočnosti in hitrosti vožnje. Naj zapornice, ki se ne spustijo takrat, ko bi se morale, ne dvignejo pozornosti (politično) odgovornih šele tedaj, ko se bodo na tirih preštevale žrtve.