A naj bom konkretnejši. Kaj je rekel slovenski finančni minister? Takole je govoril: »Pri takšni izpostavljenosti, kot jo ima Slovenija do Grčije, pri takšni solidarnosti, kot smo jo nudili, je Grčija sporočila, da namerava povečevati pokojnine, poviševati plače, zaposlovati v javnem sektorju in zahtevati dodatno zmanjševanje obveznosti do Slovenije, medtem ko v Sloveniji znižujemo plače in varčujemo na vseh področjih.« In še: »Od Grčije bi pričakoval pošteno držo, da bi vsaj komunicirali z našo vlado, vsaj po veleposlaništvu. Vendar je šla Grčija samo do nekaj velikih držav, Slovenijo pa je enostavno obšla.« In še več, od Grčije pričakuje »določena zagotovila«, da bo odplačevala svoje obveznosti, in si želi dogovora, da bi »ohladil mednarodne finančne trge in nervozo«.

Govorjenje o tem, da smo Grčiji »nudili« »solidarnost«, je neumnost. Pod prisilo smo dali denar, ki se je po Grčiji stekel na račune nemških bank. Kdor govori neumnosti, se obsoja na mednarodnopolitično irelevanco (razen če to kompenzira z vojsko, kakršno ima Washington.) Država, ki podpira politiko, katere cilj je spraviti na kolena kako drugo državo – kar je Slovenija naredila s podporo nemško-evropski politiki do Grčije – se obsoja na to, da bo sama prej ali slej klečala. Ko si na kolenih, si mednarodnopolitično irelevanten. Še resneje: država, ki deluje proti interesom večine lastnih državljanov, deluje proti svojim interesom, proti sami sebi. Taka država v mednarodni politiki ne bo ne spoštovana ne upoštevana.

Politika, ki je radikalno prerazporejanje družbenega bogastva predstavljala kot varčevanje, je bila usmerjena proti interesom večine državljanov in zato tudi proti nacionalnemu interesu. Ideologi, ki si jih je ta politika našla med ekonomisti, so postavili sam pojem nacionalnega interesa na index prohibitorum. Ampak tako kot so prepovedane knjige še naprej brali, je nacionalni interes veselo živel dalje. Močne države so delovale v svojem nacionalnem interesu in ga uveljavljale tudi z nedopuščanjem nacionalnih interesov šibkejših. Šibkejši so postali najšibkejši, ko so se tudi ideološko in politično odpovedali nacionalnemu interesu. Z grškimi volitvami se je tu nekaj naposled premaknilo. Celo v EU so ta premik vzeli resno. Slovenski finančni minister pa se nad njegovo manifestacijo – nad povečevanjem pokojnin in plač, zaposlovanjem v javnem sektorju in odprtjem novih pogajanj o dolžniških obveznostih, ki jih je objavila nova grška vlada – škandalizira. In ob tem jamra, da v Sloveniji še naprej znižujemo plače in varčujemo na vseh področjih, kot da bi bili za to našo nespamet krivi Grki. In potem se čudi, da se Grki niso prišli pogajat z nami (temveč so šli tja, kjer se sprejemajo odločitve). In na kaj se skliče pri tem ta naš minister? Na »pošteno držo« in na »finančne trge«. Naj ga ima Cerar rad: to je moralizem, ki se je vpregel v skrajni moralni nihilizem.

In kaj še dela naša nihilistična vlada? Ilegalno razprodaja nacionalno premoženje. Ilegalno pravim zato, ker dela to brez jasne zakonske osnove – na podlagi nekakšnih zavez, ki da smo jih dali EU – in na skrivaj, in s tem obsoja Slovenijo na dolgoročno irelevantnost in nemoč.