Združevanje izkušenj, idej, ljudi, informacij, sredstev na manjšem ali večjem geografskem območju – ob hkratnem spoštovanju oziroma premagovanju vseh trenutnih razlik – je v osnovi pozitivna ideja. Vsaj zame. Tudi ta geografsko dokaj široka vinska in gostilniška združitev se zdi zanimiva, ne pa nujno najbolj optimalna rešitev. Postavljajo se namreč večne dileme o velikosti in tehniki. Z nekaterimi se lahko po velikosti bolj ali manj enakopravno merimo: Furlanija - Julijska krajina ima 21.000 hektarov vinogradov, Trentinsko - Zgornje Poadižje 15.000, avstrijska Štajerska 4500, Koroška nekaj sto, hrvaška Istra 3000. So pa tu tudi veliki: Benečija ima po nekaterih podatkih 75.000 hektarjev vinogradov, od tega 36.000 v zaščiteni geografski pridelavi. Benečija je hkrati največja pridelovalka vina v Italiji. Tehnika? Brez večjega tveganja lahko trdimo, da je prosecco svetovno prepoznana vinska znamka in od zgoraj naštetih regij daleč najbolje poganja svoj marketinški stroj. Istra in avstrijska Štajerska si po mojem mnenju delita drugo mesto, ampak z lepim zaostankom. Furlanija - Julijska krajina je v zadnji letih izgubila naboj, in to celo ob večjem proračunu, ki ga je prinesel friulano, medtem ko Trentinsko - Zgornje Poadižje od vedno dokaj sramežljivo nastopa. O slovenski tehniki ne bi izgubljal besed.

Se lahko torej vsi enakopravno prepoznamo v taki zvezi? Teoretično naj bi imelo vsako združevanje za cilj lažje doseganje skupnih višjih ciljev, tudi ob predpostavki odpovedovanja. Torej je odgovor morda da. Ampak, moja Slovenija, kakšna je tvoja dota?