Tanja se je v Cerklje na Gorenjskem odpeljala z avtomobilom skupaj s prijateljico Neli. TIC sta takoj našli, saj je nameščen v izjemno lepem, starem poslopju, v katerem sta tudi muzej in knjižnica. »Najprej sta naju pred TIC presenetili dve veliki tabli: na eni je zemljevid znamenitosti v kraju, na drugi pa znamenitosti v širši okolici. Nato naju je presenetilo dejstvo, da je bil v tako majhnem kraju v soboto odprt TIC. Prijaznost dveh gospa, ki sta bili v TIC, pa je presegla vsa pričakovanja.«
Tanja je povedala, da sta jima obe gospe v TIC odgovorili na vsako vprašanje in jima živo predstavili vse, kar je v Cerkljah vrednega ogleda. »Ker je vse skupaj kar nekaj časa trajalo, sta nama prinesli še kavico in vsaki dali krof, nato pa naju peljali na ogled muzeja in knjižnice. Pa to še ni vse – ne boste verjeli, potem si je ena vzela vsaj pol ure časa in se z nama sprehodila po kraju. Spotoma nama je predstavljala vse znamenitosti – od rojstne hiše Ignacija Borštnika do cerkve, pred slovesom pa sva še enkrat dobili priporočila in nasvete, kam naj še greva.«
Z Neli sta se nato odpeljali do gradu Strmol, kjer pa so se pripravljali na valentinovo večerjo, a so ju vseeno povabili, da sta si lahko ogledali notranjost. »Pa to je neverjetno. Ljubljančani so prijazni, Cerkljani pa še stokrat bolj. Kogar koli sva kaj vprašali, so nama takoj pomagali, svetovali… Ko sva to omenili v TIC, sta gospe rekli, da so res veseli vsakega, ker da je turistov še vedno bolj malo. Škoda, ker ni bilo dovolj časa za obisk čebelarskega muzeja, v Velesovem pa sva se tudi ustavili bolj na kratko. Prijazen župnik nama je takoj ponudil, da bi naju peljal na vodeni ogled samostana, a sva se po zanimivem pogovoru z njim opravičili, saj se nama je mudilo nazaj na pustni sprevod v Cerkljah.«
V Cerkljah, kjer sta izvedeli, da je kraj dobil ime zaradi treh cerkva, ki so bile včasih v kraju, sta nato v sicer bolj kislem popoldnevu uživali v pustni prireditvi. »Vse je bilo izjemno dobro pripravljeno, na 25 vozovih oziroma prikolicah je bilo polno lepo izdelanih mask, o vsaki je napovedovalec povedal kaj zanimivega. Kar lačni sva potem upoštevali nasvet obeh gospa iz TIC. Predlagali sta namreč gostilno pri Vodniku, obisk Jezerška ali hotel Krvavec v Ambrožu. Tamkajšnja domača hrana naj bi bila po razlagi v TIC prosena kaša s suhimi slivami ali jabolki, prosena kaša z zeljem ali repo, Cerklje so znane tudi po prestah, sicer pa so nama dali tudi knjigo Okusi Gorenjske.«
Naši slovenski zimski Dnevnikovi turistični izvidnici sta se odločili za gostilno pod Krvavcem, ki je znana po postrvih iz svojega ribnika. Postrv je bila tudi sestavni del zelo okusnega menija, ki ga je priporočil natakar in ki sta ga prijateljici sklenili s palačinko s panakoto in jagodami. »Kupili sva tudi nekaj darilnih paketkov domačega čaja z ekološke kmetije Grilc, ki so ga prodajali v TIC, in sklenili, da spomladi zagotovo spet prideva v Cerklje. Veste, zdaj bom imela povsem drugačen odnos do manjših krajev v Sloveniji, do krajev, mimo katerih sem se do zdaj le peljala… Koliko lepih koncev je v Sloveniji, koliko vsega moram očitno še odkriti.« vav
