Spike in Karen sta bila Dnevnikova izvidnika v Cerkljah na Gorenjskem, občini, ki je leta 2012 osvojila drugo mesto v mednarodnem evropskem tekmovanju urejenosti Entente Florale Europe. »Pa to ni edino priznanje za urejenost, ki ga je kraj dobil. Pohvali se lahko še s priznanji Turistične zveze Slovenije (TZS), saj je v kategoriji majhnih mest osvojil prvo mesto že osemkrat, nazadnje v lanskem letu,« je navdušen Spike. In zdi se, da je še bolj kot nad urejenostjo Cerkelj na Gorenjskem navdušen nad vseslovensko tradicionalno akcijo TZS Moja dežela, urejena in gostoljubna. »So nama povedali, da so Cerklje v poletnih mesecih en sam rožni cvet.«

Spike in Karen sta Angleža, a že pet let živita v Sloveniji, natančneje v Grižah pri Žalcu, čisto na koncu vasi v hiši ob gozdu. Pa bosta ostala v Sloveniji za zmeraj? »Za zmeraj – to je preširok pojem. Se pa želiva s Karen v kratkem upokojiti in še bolj spoznati vašo lepo deželo.« Hči Liz in sin James sta že samostojna, živita v Londonu; Spike je programski inženir za televizijska tekmovanja v kriketu iz vsega sveta, ne samo v Združenem kraljestvu Velike Britanije, Karen pa je bila učiteljica, dokler sta še živela v Norfolku, kjer imata hišo, ki jo oddajata v najem. Takoj po izvidnici je Spike službeno odpotoval na Novo Zelandijo, kjer bo ostal deset tednov. Karen se mu bo pridružila v zadnjih tednih, da bosta odkrivala čare Nove Zelandije, ki jo nameravata kar velik del prekolesariti. »Ko sva se zanimala za Cerklje na Gorenjskem pred odhodom v izvidnico, sva odkrila lepe kolesarske poti, zato se bova poleti vrnila v to občino s kolesi,« sta odločena.

Vse, kar je povezano s Slovenijo, je Spiku in Karen všeč

Kako sta prijazna in zelo zgovorna Spike in Karen sploh zašla v Slovenijo? »V enem od angleških časopisov sva prebrala reportažo o reki Soči, o muzeju v Kobaridu, o bitki v prvi svetovni vojni, ki jo je v svoji knjigi Zbogom orožje ovekovečil Ernest Hemingway. Bilo je pred devetimi leti, v Norfolku sva sedla v svoj avtodom in se odpeljala raziskovat Slovenijo. Popotovanje sva sklenila v Preboldu v kampu Dolina, kjer sva se začela zanimati za nakup kakšne hišice... Le teden dni kasneje sva v Andražu pri Polzeli kupila počitniško hišo. Po štirih letih počitnikovanja v Andražu sva bila s Karen odločena, da je Slovenija tista dežela, kjer se želiva upokojiti in pred petimi leti sva kupila hišo v Grižah,« pripovedujeta. Nad našo deželo sta navdušena. O njej govorita samo v superlativih. »Je čista dežela, zdrava, varna. Ljudje so prijazni, radodarni, radi govorijo angleško. Je relativno redko naseljena, ima veliko podeželja, čudovito naravo, širne gozdove. Tu imaš kaj za početi in videti, infrastruktura je dobra, prav tako zdravstvena oskrba. Ima izvrstno geografsko lego za obiskovalce iz vse Evrope, še posebej iz vzhodne. Transportne povezave so dobre, v Anglijo se lahko vračava kadar koli si zaželiva. Veste, kaj vam povem iskreno – vse, kar je povezano s Slovenijo, nama je s Karen všeč.«

Kaj pa ju je prevzelo kot izvidnika v Cerkljah in na Krvavcu, kamor sta se popeljala z žičnico na pravo zimsko idilično smuko? »Mestece je majhno, ne preveč lepo, a zanimivo. V njem je čutiti pripadnost občinski skupnosti. Ima vse, kar je potrebno za domačine in obiskovalce: pošto, supermarket, lekarno, šolo, občinsko zgradbo in staro meščansko Petrovčevo hišo, v kateri je TIC. A bi lahko ponudbo malce izboljšali z več trgovinami in prijetnimi mesti za popiti kavico, kar je še posebej pogrešala Karen,« predlaga Spike. Pred odhodom v izvidnico s Karen nista pričakovala veliko. Pregledala sta spletne strani, za katere sta slišala, da jih ureja TIC. »Bile so slabe, samo v slovenskem jeziku, ne tudi v angleškem. Je pa zanimivo, da prvi dan, ko sva se oglasila v TIC, so ravno urejali nove spletne strani. Dan po najinem prihodu so objavili novo spletno stran, tudi v angleščini. Svoje spletne strani imajo hoteli, najboljša je od domačije Vodnik. Meniva, da je na Cerkljanskem dovolj nastanitvenih zmogljivosti, za nekatere sva izvedela na letališču Brnik in s spleta. Odločila sva se za cenejšo možnost, imela je najboljša priporočila na booking.com in sva izbrala hostel Mama. Sploh nama ni bilo žal, bilo je čisto, gostoljubno, v sobi sva bila sama, zajtrk odličen, sobe imajo priročno kuhinjo z mikrovalovno pečico. Lastnik naju je ob prihodu celo pogostil – z borovničevcem in sladico, ob slovesu nama podaril darilce. Skratka, vse zelo dobro glede na ceno«.

Navdušena nad kapelo Jožeta Plečnika

V TIC ju niso razočarali; narobe, prepričana sta, da delajo zelo dobro in pridno. Po njunem mnenju je odpiralni čas primeren, zaposleni v TIC Alojzija in Neža sta bili zelo prijazni in ustrežljivi, obiskovalcem, ki jih obiščejo prvič, podarijo darilo. Spiku in Karen sta podarili štiri kozarce domačega medu in podkev za srečo, zdravje ter rodnost. Organizirali sta jima voden ogled v družbi Jerce Gabor po dvorcu Strmol, ki je edini od dvanajstih srednjeveških na območju Cerkelj ohranjen do danes. Dvorec iz 13. stoletja, ki danes služi za protokolarne namene, jima je bil zelo všeč. Alojzija pa ju je vodila po Cerkljah – »še dobro, saj nimajo nič označeno,« je pripomnil Spike. Ogledala sta si baročno cerkev Marijinega vnebovzetja, znamenito kapelo arhitekta Jožeta Plečnika s pokopališčem, nad čimer sta bila še posebej navdušena, pa spomenik skladatelju Davorinu Jenku, spominski park uglednih krajanov Cerkelj z dramaturgom in igralcem Ignacijem Borštnikom na čelu. Naravnost prevzela ju je Petrovčeva hiša, v kateri je urejen muzej, galerija in knjižnica. »Karen si je celo sposodila knjigo.« V TIC je mogoče kupiti tudi spominke, izdelke ročne obrti iz dekorativnega stekla, keramike, kovanega železa, imajo domiselno oblikovane majice in kajpak tudi razglednice. Slišala in prebrala sta (v TIC so ju dobro založili s prospekti), da se je Cerklje z zdajšnjim imenom prvič omenjalo že 1239. leta, in da je sam avstrijski cesar Franc Jožef I. 19. decembra 1849 na Dunaju izdal listino, s katero je občini Cerklje podelil pravico štirih letnih sejmov: na dan sv. Antona Puščavnika 17. januarja, na dan sv. Roka 16. avgusta, na dan Marije sedem žalosti 15. septembra in na dan sv. Uršule 21. oktobra. Menita, da ima Cerklje zanimivo kulturno dediščino.

Čarobno in romantično pod Krvavcem

»Občina med 350 in 1972 metri nadmorske višine mora biti pestra in razgibana, sva si dejala pred odhodom v izvidnico in se odločila, da bova obvezno obiskala Krvavec. Jaz sem deskal, Karen je smučala. Smučišče je briljantno, primerljivo s katerim koli na svetu. Po najinem vedenju je to edino smučišče v Evropi, če ne na celem svetu, ki je najbližje mednarodnemu letališču. To je fantastična prednost. Posebej nama je všeč Krvavec, ker nima veliko vlečnic, ampak večinoma sedežnice. Cene so vsaj dvakrat nižje kot na smučiščih v Avstriji, Franciji in Italiji,« primerja Spike. Obedovala sta v restavraciji Sonček, natakarica jima je zelo nazorno predstavila kulinarično ponudbo, govorila je angleško. Izbrala sta ričet brez mesa in Karen je bila prav ganjena: »Okusen, odličen. Jed me je spomnila na mojo mamo in Anglijo, kjer nam je kuhala biserni ješprenj. Jed za moč in zdravje...« pripoveduje vegetarijanka Karen. Spike si je privoščil še golaž s kruhovimi cmoki. »Izvrstna hrana, prijazna postrežba, bravo za Sonček!« Tako Spike. Sploh sta bila naša izvidnika navdušena nad hrano. Tudi v dolini. V piceriji Pod Jenkovo lipo v Dvorjah sta obedovala solatni krožnik z lignji in ostriža po tržaško. »Okusno po zmernih cenah. Pohvalno, da v piceriji ne strežejo samo pic,« pravi Spike.

Izvidnico sta Karen in Spike zaključila, kot se spodobi. V džakuziju s šampanjcem. V TIC so jima priporočili in rezervirali večerjo na Domačiji Vodnik v Adergasu. Nudijo izvrstno hrano in razvajanje v velnesu, džakuziju, savni. »Šla sva po smučanju na Krvavcu. Bilo je čarobno in romantično. Še se bova vrnila na domačijo Vodnik!«