A očitno zgodovinski spomin v teh krajih nekoliko šepa in tako je mož, ki danes vodi stranko SD (in medtem ko Franc K. še vedno straši po parlamentu), spet pripeljal Kitajce v Slovenijo. Tokrat so menda po slovenskih mlekarnah preizkušali sirne namaze in da, bili so jim všeč. Dejanu Židanu se smeji, češ, to bo dober posel, ampak tovariš očitno ni na tekočem z nekaterimi dejstvi.

Prvič, kar koli prodaš Kitajcem, ti oni hitro prodajo nekaj drugega, da dobijo svoj denar nazaj. V Dnevniku smo denimo objavili zgovorno grafiko: mi Kitajcem prodamo hmelj, oni pa nam namesto denarja pošljejo stročnice. Mi jim prodamo vino, oni nas v zameno zasujejo s česnom. Da, česnom, ki je taka tipična evropska rastlina, na jugu ga uporabljajo za tržaško omako, na vzhodu pa za zaščito pred vampirji. In četudi ni čutiti, da bi Slovenci pretirano posegali po česnu (ki ni brez vonja in okusa in bi bilo pretirano porabo nedvomno mogoče čutiti), nam Kitajci prodajajo neverjetne količine česna.

Drugič, kot sem prebral v neki blazno resni kriminalki, je vsaka kitajska gospodarska pomoč le krinka za načrt, kako izseliti čim več lačnih ust iz prenaseljene države z milijardo štiristo milijoni prebivalcev. V konkretnem primeru bi bila zarota lahko takšna: navdušeni Kitajci bi vnaprej zakupili desetletno proizvodnjo slovenskih sirnih namazov, potem pa bi se pojavil problem s transportom. Slovenski sirni namazi imajo namreč rok trajanja, za razliko od kitajskega česna, ki roka trajanja nima in ga lahko poljubno dolgo prevažajo v zabojnikih po širnih oceanih. Zato bi se Kitajci domislili, do bodo potrošnike dostavili k izdelku, če že izdelkov ne morejo k potrošniku. In čez noč bi se na Krasu naselilo deset tisoč Kitajcev, ki bi na spomladanske zavitke mazali sirne namaze.

Edina dobra plat tega scenarija bi bila, da bi teh deset tisoč Kitajcev v prostih trenutkih med mazanjem sirovega namaza lahko zgradilo tudi tisti drugi tir. Če so njihovi delavci lahko zgradili ameriško transkontinentalno železnico za pest riža, bodo ob naših dobrotah zlahka opravili s 27 kilometri najlepše panoramske proge za tovorni promet, ki poteka po predorih.

To je obenem tudi edini realni scenarij, da bo omenjena proga do Kopra sploh zgrajena. Ob scenarijih, o katerih je minuli petek pleteničil dežurni minister za infrastrukturo, je namreč jasno, da sami drugega tira ne bomo nikoli zgradili.