Potem ji je država v naravi vrnila cele hiše, čeprav so bili njeni le trije kamni v temeljih; stanovalce so pometali na cesto.

Potem ji je država plačala premnoge službe po cerkvah, bolnišnicah, v vojski, povsod, kjer domnevno verujoči ne bi mogli do bližnje cerkvice, po katerih gostoti smo med svetovnimi rekorderji. Tako se je neki partikularni zasebni interes posameznika nenadoma povzdignil v človekovo pravico, ki naj jo financiramo mi vsi. Pravico nekoga, da moli pred križem, so spremenili v obveznost države, da to zagotovi na svoje stroške.

Potem ji je dovolila neobdavčeno profitno dejavnost, komercialno oddajanje prostorov, maševanje, poroke, krste. Če vi naberete domačo solato in jo želite prodati na tržnici, morate plačati davek.

Potem ji je subvencionirala radijske, televizijske in tiskane programe.

Potem jih je pripustila k odločanju o neverskih programih, kot je program RTVS, v katerega rinejo verske vsebine, zahtevajo svoje kadre celo na direktorskih mestih, in če jih ne dobijo, kot v sedanjem primeru Radia Slovenija, gospodje teologi pišejo vodstvu RTVS, desničarskim poslancem v parlamentu, škofom, papežu…, ne, pardon, tega slednjega ne marajo pretirano, saj veste, komunist, ki vernikom odsvetuje zajčje manire.

Potem je delno financiranje cerkvenih šol ustavno sodišče spremenilo v stoodstotno, tako da se desni politiki sploh ni bilo treba truditi na odprti fronti javnega mnenja – ne vem, ali ste opazili, da desnici sploh ni treba več politično delovati, odkar ima svoje ustavno sodišče, ki na pomig uredi vse njene zadrege, reši razmere v stranki, okrepi financiranje njihovih izobraževalnih poligonov itn. itn.

In zdaj naj bi teološka fakulteta proizvajala tudi učiteljski kader za vse šole, tudi laične. Zakaj? Je študentov in diplomantov pedagoških akademij premalo? Ali šole ne najdejo ustreznega kadra na trgu dela? Ali pa je mogoče obratno? Je torej pravi razlog ta, da program pedagoških akademij ni ustrezen? Ustrezen za koga? Za javno laično šolo? Ali za RKC v navezi z desno politiko?

Rekristjanizacije v socialističnem bloku po padcu železne zavese enostavno ni mogoče misliti zunaj političnega projekta. Ni šlo za vrnitev vere, saj ta ni bila prepovedana, ampak le pregnana v notranjost cerkva in v zasebno življenje. Šlo je za vrnitev moči verske organizacije, ki je zahtevala premoženje in javni vpliv, za uresničitev teh zahtev pa je potrebovala pomoč politike, tako kot je politika potrebovala motivacijsko in organizacijsko moč Cerkve. Ta politika pri nas nikakor ni bila zgolj desna, nasprotno, na ta spolzek teren nespodobnega kupčkanja s posvetno državo so zakorakale tudi levosredinske vlade, začenši z Drnovškovo, ki so računale, da bo zadovoljna RKC popustljivejša pri drugih stvareh. Napaka. Več ji je uspevalo, več je zahtevala. Kot je neskončen bog, so neskončne tudi zahteve njegovih ovčic tu doli.

In tako smo v paradoksalni situaciji. Vernikov je vse manj, njihovo številčnost vzdržujejo predvsem ljubitelji živopisnih ritualov, ob katerih nerazumljivo momljajo, resnično pa na pamet znajo le tisti amen, ki zanesljivo pride na koncu. A vpliva vere je vse več. Njen pomen bolj kot Cerkev sama razglašajo politične ekspoziture, preoblečene v civilnodružbene organizacije, ki stopnjujejo pritiske, na katere se potem v institucionalnem okviru sklicujejo njihovi parlamentarni botri. Ta »civilna družba«, domnevni glas ljudstva, je amaterska ulična politika, ki je vedno na pravem mestu, zdaj pred sodiščem, zdaj pred parlamentom, zdaj pred cerkvijo (notri bolj redko). In vedno je njen program proti nečemu, nikoli ni za skupne cilje, zmožna je najhujšega polpismenega svinjanja čez vsakogar, ki ne misli kot ona, svoje partikularne interese pa vehementno razglaša za univerzalne vrednote. Tisto, kar je pri vsej zadevi najbolj nenavadno – vse to si privoščijo kljub totalnemu moralnemu bankrotu slovenske cerkve, ki je tajkunsko okradla lastne vernike in tudi dobro mater državo. Brez posledic. Kot bi Bavčar danes zahteval, da mu država prepusti vodenje TEŠ 6. In bi mu jo dali.

Ko torej Ljudmila Novak razburjeno ugotavlja, da je pobuda SD za spremembo ustave, s katero bi omejili financiranje cerkvenih šol, »politična poteza proti Cerkvi in staršem, ki hočejo otroke vpisati v te šole«, ima enkrat za spremembo popolnoma prav. Seveda je to politična poteza, saj za to imamo stranke, ali kako? In kaj drugega je njena reakcija kot politična poteza, ki pač nagovarja nasprotno stran? In seveda je ta poteza usmerjena zoper Cerkev, ki si vse bolj in na vse načine prilašča polje laične države, ki jo vse bolj finančno izsevava, in to v času, ko je država na tisoče ljudem v grozljivem pomanjkanju ukinila že tako minimalne socialne podpore. No, zdaj je na potezi SMC. Pa poglejmo, ali si upa poizvedeti, kaj o tem misli večina državljanov.