Kaja Stanković se je pred dobrima dvema tednoma veselila svojega drugega naziva državne prvakinje. Osvojeni naslov je bil zanjo bržkone še nekoliko slajši, saj je v finalu premagala našo najuspešnejšo igralko Majo Tvrdy, ki se po porodu vrača na igrišča. Mladenka zadovoljstva ob zmagi nad enajst let starejšo in precej bolj izkušeno rojakinjo ne skriva, vendar kljub temu njeni cilj ostajajo skromni. Daleč največji izziv ji gotovo predstavlja nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru prihodnje leto, kamor si Badmintonska zveza Slovenije želi poslati po enega igralca in igralko.
»Po pravici povedano o Riu ne razmišljam veliko. Ker nisem veliko tekmovala, tudi moja uvrstitev na mednarodni lestvici ni najboljša. Nastop na igrah v Braziliji zato verjetno tokrat še ne bo izvedljiv, imam pa seveda željo nastopiti na olimpijskih igrah leta 2020. Zdaj sem bolj ali manj osredotočena na mladinske igre, ki bodo junija potekale v Bakuju.« Da v mednarodni konkurenci ne kotira višje, je pravzaprav posledica njene zavestne odločitev, da pred športno kariero postavi študij fizioterapije. Ne glede na to treningu še vedno posveča dobri dve uri na dan, kar pa je za boljše rezultate na mednarodni ravni po njenih besedah vseeno premalo. »Ker se je z badmintonom težko preživljati, moraš imeti v mislih tudi druge načrte. Prav zato študiram, vendar potem žal ne moreš biti v vrhu. Kljub temu želja obstaja, kajti zavedam se, da v badmintonu imam perspektivo. Mislim, da bom morala v naslednjih dveh letih sprejeti odločitev, ali se bom podala v vrhunske vode,« razmišlja dvajsetletnica in dodaja, da bo veliko vlogo pri tem igralo kar nekaj dejavnikov, med drugim ustrezni pogoji.
Prav kar zadeva pogoje, Ljubljančanka ugotavlja, da v Sloveniji niso slabi, a bi se dalo še marsikaj postoriti. »Badminton ima v Sloveniji skoraj šestdesetletno tradicijo, zato o pomanjkanju znanja ne moremo govoriti. Mislim, da je težava bolj v sistemu, ki ni najboljši. Veliko igralcev namreč po gimnaziji opusti badminton. Preveč se dela le na kratek rok, prav tako se prepogosto favorizira zgolj posameznike,« opozori Stankovićeva in potoži še nad eno težavo: »Poleg mene in Maje Tvrdy je zgolj še Tina Kodrič takšna, ki trenira intenzivneje, medtem ko so druge tekmovalke na amaterski oziroma rekreativni ravni. Seveda bi si želela, da bi bila konkurenca močnejša, saj bi to bilo bolje tako zame kot za preostale.«
Dvakratna državna prvakinja trenira badminton od svojega sedmega leta, nad njim pa jo je navdušil njen deset let starejši brat. Pri igri, v kateri dominirajo vzhodnoazijski narodi, ji je najbolj všeč raznovrstnost, saj zares dobre tekmovalce krasi ne le izvrstna tehnika, temveč tudi hitrost, moč in vzdržljivost. »V badmintonu zares uživam, prav tako me motivirajo napredek in uspehi. Navsezadnje mi dodaten zagon da tudi to, da me mediji opazite in mi namenite nekaj pozornosti,« še pravi dekle, ki si sicer zadnja štiri leta izkušnje nabira tudi z igranjem v Nemčiji. »Gre za zahtevno tekmovanje. Nemška liga je ena najmočnejših v Evropi. Letos s klubom prvič igram v prvi ligi, zato močnih tekem ne manjka.«
