Glede tega se nerad pritožujem. Srečal sem svoj življenjski biser, soprogo, s katero sva skupaj 50 let. Spoznala sva se na Bledu. Bled je nekako usodno mesto naše ljubezni. Imela sva tudi dramatične trenutke, kakršen je bil, ko naju je pri vsega 33 letih zapustil sin.
Je vaše življenje do takrat morebiti teklo kot namazano?Nikakor. Ni človeka, ki mu gre vse kakor po loju, kot se reče.
Vprašanje se navezuje na Šurdo, enega od junakov, po katerem ste znani in ki ga je krasil izrazit talent za amortiziranje življenjskih stresov.Šurdov karakter je dejansko precej blizu moji naravi. Sam sem z juga Srbije in zelo dobro poznam to mentaliteto. Ko sem prebral tekst, mi je bilo takoj jasno, da je Siniša Pavić napisal sijajen tekst in da bom iz vloge naredil čudo. Sočasno sem vztrajal, da bo soigralec Čkalja, ki je bil takrat prva violina kinematografije in televizije. Rekel mi je: »Da, in igral bom tako, kot ti igraš v filmu.« Dojel je, da se mu ni treba poigravati s karakterjem, temveč da je treba odigrati iskreno, da bi komičnost dobila še večjo moč. Kajti če ne igraš iskreno, ampak si afektirano komičen, gledalcev nikdar ne dosežeš stoodstotno.
Šurda, človek z juga Srbije, ki ljubi sirtaki. Vaša ideja?Ne. Moja ideja je bila dvojna kava, h katere pripravi in pitju se Šurda vedno zateče, ko se mu ne ljubi delati, ko bi koga rad spregledal ali osmešil. Sirtaki pa sem vadil nekaj tednov. Na koncu sem obvladal obrat. Kot tudi potezo, ko z razdalje vržem klobuk na obešalnik in spretno zadenem. To so vrhunski štosi, ko občinstvo reče: jee.
Kaj pa mrežica za pričesko na glavi?To je moja mrežica.
Ste jo nosili tudi zasebno?Nosil, vendar davno.
Kdaj ste dojeli, da je na videz majhna priložnost lahko velika priložnost?Ne takoj. Z delom sem pridobil smisel za to, da sem dojel, da se da dobro napisano majhno vlogo nadgraditi. Kar je ne nazadnje smisel igralstva. Sem eden redkih igralcev, ki je dobil 6 aren v Pulju in ki je dobil zlatega leva v Benetkah...
... da, leta 1967, vendar potem niste šli v Hollywood, ker ste že imeli podpisano pogodbo za Neretvo. Kakšen denar je igralcu takrat navrgla Neretva?To je bil ogromen denar. Delali smo jo dve leti, sem pa v teh dveh letih naredil vzporedno še nekaj filmov.
Tiste čase ste snemali pet filmov na leto. Koliko časa ste bili v tem tempu?Do izpred 30 let. Nekaj po 50. letu sem se umiril. Potem sem ustanovil še produkcijsko podjetje in začel sam snemati filme.
Šurda je na neki način virtuoz copatarstva, pa ne v klasični slabšalni konotaciji, ampak v pozitivnem smislu, da je sposoben sobivati na majhnem prostoru, v enoinpolsobnem stanovanju. Ogromno število moških niti ne prenese zvez in iz njih bežijo ali jih delajo neznosne.To niso moški. In da, v tem smislu je copatarstvo pozitivno.
Katere so bile prve manifestacije glumaških vzgibov, ki se jih pri sebi spomnite?Dobro vprašanje. Po mamini želji sem se vpisal na pravo. Oče, rudar, mi je umrl pri 11 letih od silikoze, pljučne bolezni rudarjev. Zaradi njega sem se najprej hotel vpisati na medicino, a me je mati prosila, naj se vpišem na pravo, ker naj bi bili odvetniki bistvenejši za naše življenje. Šel sem študirat v Beograd, kjer pa sem ves čas hodil v kino in teater.
Kateri igralec vas je prvi navdušil?Slobodan Cica Perović v komadu Ozri se v gnevu. Kot študent sem imel priložnost videti tudi londonski Old Vic teater, ko je gostoval v Beogradu in je na odru stala Vivien Leigh. Igrali so Hamleta. Začel me je najedati črv.
Ste znali angleško?Ne, nisem znal angleško. Še danes ne znam, vendar sem razumel kompletno dramo. V tem je srž. Po dveh letih prava sem se odločil, da se grem preizkusit na akademijo. Da imam igralsko seme, sem torej odkril kasneje, vendar tudi, da je treba delati, se učiti in ustvarjati svoje mesto v kinematografiji. Tako sem, preden sem posnel Vroč veter oziroma Šurdo, že posnel tudi fantastično serijo Kam gredo divje svinje?, v kateri sem igral Črnega Roka.
Uf. Mislim, da sem vse epizode v celoti videl vsaj petkrat.Bil sem edini igralec, ki je bil z Ivanom Hettrichom, režiserjem serije, na ti. On je bil velik gospod. Nekoč je vodil filmske kronike puljskega festivala in tam sem ga spoznal. Potem me je poklical in rekel, da ima zame vlogo. Ko sem prišel v Zagreb, sem dva dni bral scenarij in bil očaran nad Črnim Rokom, glavnim junakom. Roko je bil hraber človek z obrobja življenja. Bistveno je tudi, da se je serija snemala v času hrvaškega maspoka in da je sprva doživela odpor.
Je Roko Hrvat ali Srb?Nacionalnost ni določena. Je človek, ki se bori za svojo družino in ne izbira sredstev, ko se bori za svoje dostojanstvo, obenem pa dela vse, da bi zmagala pravica.
Ima svojo moralo, ki je pol mafijska oziroma kriminalna in je romantična, čeprav, če pogledamo na čislanje mafijske moralnosti v širšem smislu, ljudje dostikrat pozabljamo, da v ozadju vendarle vedno stoji nesporna surovost.Pri Roku je vedno treba najti opravičilo za to, kar počne. In vedno je tako, kadar gre za takšne tekste. Treba je razumeti heroja. Na tak način sem vedno odkrival kvalitete teksta. Verjemite mi, da nikdar nisem kiksnil s tekstom. Vedno sem po branju teksta vedel, kakšen je domet filma.
Upal bi si tvegati stavo, da pri dnevni svetlobi še vedno vidite brati brez očal.Vsekakor. Saj imam vsega 40 let. (Smeh.)
Katerih pravil ste se v življenju držali v psihofizičnem smislu?Predvsem higiena. Fizična in mentalna. Imam družinsko moralo. Kot rečeno, sem iz rudarske družine, odraščal sem v pomanjkanju, srečal sem žensko življenja, s katero sva različnih narav, vendar sva se nekako našla. Ko najdete smisel življenja v ljubezni, začnete avtomatično cveteti.
V svoji biografiji imate tako Kozaro kot Neretvo. Roka. Šurdo. A tudi radikalnejše zadeve. Igrali ste v filmu Peščeni grad Boštjana Hladnika.Boštjan Hladnik je najzanimivejša oseba izmed vseh režiserjev, s katerimi sem delal. Bil je kaotičen človek z notranjo energijo posebne vrste, dejansko pa je bil sladek. Ko je z Miho Balohom naredil Ples v dežju, sem padel dol. Tisto je bilo povsem nekaj drugega, posebnega. Predvsem estetsko je bil ta film na višji ravni od vsega drugega. Ko sem bral scenarij za Peščeni grad, sem takoj dojel, da gre za hermetičen, zame netipičen tekst. Šlo je za avanturo. Eksperiment. Trije igralci smo se usedli v avto, odpotovali na Krk in tam preživeli določen čas... (Pristopi veleposlanik BiH z željo, da se fotografira z legendo, kar traja kakšni dve minuti.) Naj končam zgodbo glede Hladnika. Pot na Krk v spačku, do Baške, je bila podobna turističnemu potovanju.
Pri čemer vi niste bili hipi, mar ne?Nikakor. Snemanje filma Peščeni grad je bil edini moment v življenju, da sem bil hipi. Zares interesanten dogodek pa se je zgodil v Pulju, kjer sem tisto leto sodeloval s tremi filmi. S Kozaro, ki je bila absoluten uspeh in v katerem sem povsem osvojil občinstvo, s Prekobrojno, kjer sem občinstvo prav tako osvojil z vlogo Mikajla, ter s filmom Peščeni grad, ki je bil povsem drug, nadvse hermetičen film. In spominjam se, da je za hip po koncu projekcije zavladala neugodna tišina, nakar se je po dvorani razlegel frenetičen aplavz. Bili smo srečni. Boštjan je skakal in me objemal. Najhrabrejši film tistega časa pa je naredil Jože Babić. Naslov je Po isti poti se ne vračaj, obenem je to debitantski film Radka Poliča. Takrat so bosanski delavci prihajali v Slovenijo na delo. Igral sem Abdula, bosanskega delavca, ki se zaplete s Slovenko. Spomnim se, kot da bi bilo danes: Jože me je poklical pred premiero, da je film vznemiril Slovence in da se pojavljajo nasprotovanja. Pred kinom je bila res zbrana skupina ljudi, ki so žvižgali. No, ko se je film končal, smo doživeli ovacije.
Samo še eno vprašanje. V koliko filmih ste nosili strojnico MG 42 oziroma tako imenovanega šarca?Uf, v veliko. V vsaj dvajsetih filmih.