Mojster doma: čar ponovne uporabe razpadlega soda

Priprava

Hrastove doge, ki smo jih imeli na voljo, so bile na prvi videz enakih dimenzij, a merjenje je pokazalo kar nekaj razlik. Že njihova dolžina se je razlikovala za nekaj centimetrov (99 do 103 cm), bile pa so tudi različnih širin in s precejšnjimi odstopanji v ukrivljenosti. Očistili smo jih z metlico in vlažno krpo, nato pa začeli z ročnim brušenjem z grobim brusnim papirjem (granulacije 60), da bi ugotovili, kaj se skriva pod plastmi umazanije. Zaradi globoko razbrazdane površine je nesmiselno brušenje do svetlega lesa, saj bi bilo treba na vsaki strani odbrusiti skoraj pet milimetrov materiala. To je seveda odvisno od stanja uporabljenih kosov starega lesa, saj bi bilo pri bolj ohranjenih (ali celo novih) dogah brušenje bolj preprosto. Na voljo smo torej imeli, kar smo imeli, in iz tega smo izkušali iztisniti čim več.

Doge lahko uporabimo za različne projekte, saj lahko delno nadomestijo celo običajne deske. Odlične so kot zgornji elementi stojal in omaric, kot police za knjige ali rože, zagotovo tudi kot stojala za buteljke ali kozarce. Zaradi ukrivljenosti je treba na teh pritrditi prečne letvice, ki preprečijo steklenicam, da bi se skotalile na sredino, lahko pa jih uporabimo tudi kot stojalo z luknjami, v katere se zatakne steklenico z vratom. Kot popestritev se obnesejo v kombinaciji z navadnimi deskami, saj lahko preveč krivin izpade kičasto. Sami smo se lotili izdelave knjižne police minimalističnih linij, za kar smo potrebovali šest dog. Štiri ožje smo izbrali za noge, širši pa za zgornjo polico.

Od skice do končne odločitve

Najprej smo skrajšali vse noge na 65 centimetrov. Idealno bi bilo, če bi jih lahko razpolovili in naredili še nekoliko nižjo polico, a smo bili zaradi poškodb na skrajnih koncih nekaterih dog prisiljeni v bolj potratno možnost, pri kateri je iz vsake doge nastala ena noga. S skrajšanimi nogami in izbrano zgornjo površino smo torej imeli vse sestavne dele našega stojala. Kar na tleh smo jih zložili v predvideno lego, da smo dobili približen vtis o končnih razmerjih in geometriji. Če sodite med tiste, ki ob vseh možnih skicah le težko dobijo končno predstavo o izdelku, bo za vas verjetno odločilna ta stopnja, saj boste začutili značaj vašega projekta.

Merite dvakrat, rezali boste enkrat

Za stik med nogami in odlagalno površino smo izbrali križno vez, ki zagotavlja trdnost in tudi vizualno sledi naši ideji minimalističnega videza omarice. Za izdelavo na prvem kosu zarišite širino drugega elementa, ki naj bi se skril v zarezano vez oziroma utor. Z ročno žago zarežite več koščkov, ki jih nato odstranite z dletom. Utor lahko še nekoliko popravite z grobo pilo, vendar skušajte biti čimbolj natančni že pri zarisovanju. Tako boste dosegli trden stik med obema kosoma lesa, kar je bilo pri uporabljenih dogah zaradi neenakomerne debeline sicer precej težavno. Gibali smo se namreč na tanki meji med preveč in premalo in potrebnega je bilo kar nekaj potrpljenja, da nismo preveč hiteli in izrezali preohlapne vezi.

Dogi na zgornji polici smo spojili z lesnimi čepki. Takšna vez je trdna in precej preprosta, a hkrati tudi skrita. Položaj lukenj za čepke moramo natančno odmeriti in zavrtati luknjo za polovico čepka, ki ga nato zabijemo v luknjo, ki smo jo zamazali z belim lepilom za les. Poravnavanje dog je bilo najbolj preprosto na vrhu druge doge, saj je bila potrebna ukrivljena podlaga, na ravni mizi pa smo imeli zaradi tega precej težav. Namesto čepkov bi lahko pod dogi privijačili dva krajša kosa dog, ki bi zaradi ukrivljenosti (in tudi vizualno) bolje učinkovali kot raven les. O vezavi z lesnimi čepki več v naslednji številki, ko bomo predstavili tudi nekaj trikov za učinkovite in popolno izvedene vezi med različnimi kosi lesa. Po 24 urah sušenja na sobni temperaturi smo vezi previdno zbili, doge smo pred kladivom zaščitili s kosom lesa. Trdnost konstrukcije lahko izboljšate z vijakom neposredno skozi vez. Vzemite si čas in poiščite kakšen poseben vijak. Nnamesto običajnih svetlih morda temnega, da ohranite skladen videz izdelka.