Časovni razmik med obema nastopoma je sicer malo daljši, zato morda pri prvem zmanjka nekaj aktualne note. Toda pravi greh, če ne kar ignorantska neumnost, bi bil, če bi jo koncert Lehmanovega okteta odnesel brez zabeležke. O sodobnem jazzu, ki naj se steguje onkraj skrepenele forme, so nas polna usta, ko pa se z njim resnično soočimo, je najbolje, da s koncerta odidemo – odprtih ust. Že zaradi čudenja, potešene radovednosti, izpolnjenih slušnih pričakovanj, neodgovorjenih vprašanj in tudi zmedenih misli ob doživljanju intenzivno vodenega koncerta, kjer je prvo implicitno vprašanje publike ob slišanem še vedno tisto, ki ga je pred mnogimi leti v zvezi z recepcijo svojih koncertov postavil Lehmanov učitelj Anthony Braxton: »Kje je tu jazz?« Oktet, ki je v Klub Cankarjevega doma privabil presenetljivo število poslušalcev, si je to zaslužil, ker vse našteto zares ponuja in sproža. Steve Lehman je morda res ljubljenec ameriške jazzovske in širše glasbene kritike, a to danes v Evropi pomeni precej manj kot pred leti. Pravzaprav je precej težko sestavljal obsežnejšo evropsko turnejo. Videti je, da se po drugem albumu za oktet – Mise en Abîme – stanje spreminja. V ZDA je tisti pol institucionaliziranega glasbenega sveta, ki mlademu glasbeniku omogoča preživetje, pravzaprav finančno bolje podprti svet »sodobne glasbene kompozicije«, se pravi »resni« glasbeni pol.

Oktet je nastopil v spremenjeni zasedbi glede na album, novinca sta bila Cody Brown na bobnih in Dan Peck na tubi, kar ni motilo glede na bazen izvrstnih glasbenikov v New Yorku. Gradi iz barvitih kontrastov v inštrumentariju: altsaksofon in sopranino ob tenorsaksofonu, pozavna ob trobenti, tuba ob kontrabasu, bobni ob vibrafonu; pa še nekaj blagih elektrofonskih podlag za barvo. Današnji skladatelji v jazzovskih bendih oziroma skupinah nove muzike pišejo/skladajo za inštrumentaliste in z njihovim (p)osebnim zvenom v mislih. Lehman v skladanju osvežujoče krajših komadov (gre za pravi novi trend v novem jazzu in novi muziki proti neskončno dolgim ritualiziranim komadom s hierarhijo vlog) skrbi za pulz in členjeni ritem, harmonsko tečnost, aranžmajsko duhovitost z nepričakovanimi atematskimi konci in napeto pestrost. Historičnih referenc v godbi mrgoli, iz jazza in »umetne muzike«, spoj spektralne estetike (ob posebnih uglasitvah vibrafona, ki tudi terjajo poseben ritual prelaganja drugače temperiranih kovinskih ploščic za vsak komad posebej) in starega vitalizma jazzovskega pulza pa je svež in predirno doneč. Koncert v dveh delih je vrgel pošteno godbeno kost. Glodanje se šele začenja.

Morda se bo pripetilo, da bomo za nazaj vrednost The Heliocentrics presojali po strateško in glasbeno ozaveščeno izbranih »projektnih« posegih v glasbeno zgodovino, zlasti po reaktualizaciji velikih avtorskih imen iz zgodovine afriških godb. To bi bila sicer redukcija in delanje krivice prodornemu bendu, toda oba njegova spoja z dvema Afričanoma, Mulatujem Astatkejem in Orlandom Juliusom, sta preprosto tako glasbeno suverena, raven združevanja glasbenih sil pa tako zavidljiva in radoživa, da se kaj takega lahko zgodi. Koncert Druge godbe v sklopu koncertov Sogodbe je v Kino Šiška privabil polovico kapacitete velike dvorane, kar je lahko manjše razočaranje, a po skoraj dvournem koncertu, ki se je kar vzpenjal, ni popuščal in je vztrajno gibal v vseh elementih, je težko kdo odšel razočaran; ravno nasprotno, odšel je dobre volje in nasmejanih ust.

73-letni Orlando Julius je glasbeni vedež, ob katerem je britanski bend živ, vznemirljiv organizem, mladostna Juliusova muzika z zgodovinsko patino pa zveni arhaično novo, fantastično fluidno in je polna drobnih presenečenj, zasukov v aranžiranih komadih, ki od benda zahtevajo vse, kar mora imeti: globoko poznavanje široke pop tradicije (tako afriške kot afroameriške), silovito empatijo v skupini, delanje godbe z uravnoteženo disciplino in sproščeno mirnostjo, zaradi katerih v drobnih prestavljanjih naglasov in križanj inštrumentov muzika ves čas »plete« in med seboj povezuje ravni brez egoizma in postavljanja solistov. Razkazovanje je bilo prihranjeno za »vedeža«, a še ta je prav v vsem – z razkošnim, okroglim zvenom tenorsaksofona, avant in pregrešno enostavnimi linijami na klaviaturah ter petjem – bend povlekel v fantastično gibko tvarino svojega, avtorskega afrobeata (ali soula). Koncert Juliusa, njegove žene, pevke in plesalke Latoye Aduke ter The Heliocentrics je bil ena boljših glasbenih »afriških« poti »nazaj v prihodnost«, videnih na naših odrih. Bobnanje Malcolma Catta in križanje ritmov tolkalca Jacka Iglesiasa pa mala učna ura o tem, kako ritemska sekcija ravna z ritmom in kako izmojstri prislovično »nedojemljivo« afriško umetnost brez običajnih ekspresivnih pretiravanj. Plesna in iskalska žilica na enem kraju s toplim, srčnim sporočilom.