Talinski teden glasbe je v neverjetno kratkem času prehodil impresivno pot do enega najpomembnejših predstavitvenih dogodkov v regiji in širše. Kaj je bil njegov izhodiščni cilj?

Ko smo sredi leta 2008 začeli razmišljati o oblikovanju festivala, je bil naš osnovni namen promocija estonske popularne glasbe. Prepričani smo bili, da je okoli nas veliko dobre glasbe, ki pa ne dobi priložnosti za širši preboj, tudi zato, ker so našo glasbeno sceno radi primerjali z nordijsko, kjer pa skupine – neodvisno od žanra – pogosto dobijo priložnost za mednarodno kariero. Prav pomanjkanje mednarodne pozornosti nam je dalo misliti, kako naj lokalno sceno predstavimo tujini. Odločili smo se, da vzpostavimo neko obliko mehanizma, ki bi z glasbo povezano mednarodno občestvo – od agentov, založniških hiš, promotorjev do sedme sile – privabila v Talin. Hoteli smo povezati tujino z lokalnim okoljem in ji ponuditi čim več informacij o sceni in mestu samem, hkrati pa smo upali, da se bo poskus razvil v poznejšo izmenjavo in sodelovanje na več ravneh. Že v začetku pa smo razmišljali tudi širše – da v primeru uveljavitve festivala ne bomo obstali na mestu, temveč bi postopoma gradili mednarodno mrežo stikov za vso baltsko in nordijsko regijo.

Kakšne so bile reakcije?

Predvsem smo bili radovedni, kakšen bo odziv naših gostov iz tujine; zanimalo nas je, ali delamo prav. Tako je bilo na prvo izvedbo festivala leta 2009 povabljenih okoli sto tujih gostov, katerih reakcije so si bile zelo podobne. Večina jih je dejala, da do tega trenutka niso imeli pojma, koliko kakovostne glasbe obstaja v Estoniji in koliko talentiranih glasbenikov imamo; da je naša scena dobro razvita, avtentična in se jo da brez težav usmeriti v mednarodne tokove. Mnogi od njih so do takrat poznali le našo klasično glasbo, o naši popularni glasbi – z izjemo tega, da smo bili enkrat zmagovalci Evrovizije – pa niso vedeli nič. Prav te reakcije so bile naša največja spodbuda za naprej. Po nekaj letih smo podporo razširili na vso baltsko regijo, tako da letos pripravljamo »line-up« z okoli dvesto skupinami iz dvaindvajsetih držav.

Hkrati pa smo postali pomemben del estonske turistične strategije. Turistična zveza in gospodarstvo sta začutila priložnost, da obiskovalcem festivala ponudita še nekaj dodatnih vsebin, ki niso nujno povezane z glasbo. Promovirajo nas torej kot atrakcijo, s katero privabijo turiste, zraven pa jim ponujajo še druge stvari. S tem se posredno razvija tudi festivalska kultura – v Estoniji je vedno več festivalov in različnih kulturnih delavnic.

Kako hitro tovrstni predstavitveni festivali in z njimi povezana mreženja pokažejo rezultate?

Vsekakor na daljši rok, saj ne gre samo za vprašanje glasbe, temveč za razvoj lokalne skupnosti kot take. Kadar koli se neka lokalna blagovna znamka odloči za prodor na tuje trge, za to potrebuje čas. Vse to zahteva dolgoročen strateški načrt, ki ga je treba realizirati postopoma; biti moramo potrpežljivi in ne prehitevati. Zavedati se moramo, da rezultati ne bodo prišli takoj. Po prvi ali drugi izvedbi smo imeli primere, da so glasbeniki takoj pričakovali preveč – po nastopu na festivalu so se že videli s pogodbo s katero izmed velikih tujih založb. A tako ne gre. Danes, po šestih izvedbah in pripravi sedme, pa se že kažejo nekateri rezultati. Skupina Ewert and The Two Dragons je primer naše zgodbe o uspehu in vzorčen model za vse bende, ki se bodo še predstavili pri nas: na festivalu so nastopili leta 2011 in konec lanskega leta dočakali pogodbo z Warner Bros. Potrebovali so dve leti in pol, a vztrajnost se jim je na koncu obrestovala.

V našem poslu pač vse poteka na daljši rok, še zlasti če upoštevamo tudi nefestivalske dejavnike, kot je turizem ali širša promocija države. Tallinn Music Week je dal mestu dodatno identiteto in dvignil njegovo prepoznavnost. Kajti če se festival dogaja v mestu, ki ni ravno znano, postane zanj zelo pomemben komunikacijski in promocijski vzvod; mesta, kot sta recimo Groningen ali Roskilde, so postala znana prav zaradi svojih festivalov. Navsezadnje sem tudi jaz prišla v Ljubljano prav zaradi Menta, sicer pa je vprašanje, ali bi sploh kdaj prišla.

Kje vidite razloge, da je vedno več takšnih in podobnih festivalov?

Mislim, da je ta pojav povezan s poslušanjem glasbe, ki se je v zadnjih nekaj letih močno spremenilo, in njeno dostopnostjo. Digitalizacija in internet sta stvari obrnila na glavo ter obenem zaostrila razmere v industriji. Nova glasba, a tudi glasba iz oddaljenih ali spregledanih območij, kot sta na primer tudi Estonija ali Slovenija, dobiva veliko več priložnosti. Ves proces okoli glasbe je bolj demokratičen kot kadar koli prej. Zato sem prepričana, da se bo mreža festivalov v prihodnjih letih še bolj razširila. Vsi ne bodo »mega« festivali, kot je na primer Glastonbury, bodo pa imeli svoje občinstvo in svoj poseben karakter. Trdno verjamem, da bodo butični festivali s profiliranim programom v obskurnih krajih kmalu najuspešnejši.

Ali lahko tovrstne dogodke razumemo tudi kot odziv na krizo v glasbeni industriji?

Vsekakor, kar dokazuje že naša izkušnja s sosednjo Finsko, ki ima veliko bolj razvit glasbeni trg. Tudi Fincem je bilo v interesu, da se razvija estonska scena, zato so nam pomagali z nasveti in nas predstavili pravim ljudem. V tem trenutku so koncerti najbolj donosni del glasbene industrije – vsaj za glasbenike. Založbe in agenti zato iščejo nove priložnosti; tudi njim je v interesu, da se glasbena infrastruktura v srednji Evropi ter državah nekdanje Sovjetske zveze razvija čim hitreje. Z infrastrukturo mislim na festivale, koncertna prizorišča, založbe, glasbene revije in radijske postaje. S povečevanjem njihovega števila pridobi lokalna scena, mednarodno tržišče pa tudi. Razvoj je v interesu vseh.