»Vsak dan ne gre po načrtih. Delal sem napake, ki so me kaznovale, in o tem ni kaj filozofirati,« se je Jakov Fak po sobotnem drsalnem sprintu na zgodovinskem Holmenkollnu sprijaznil z zgolj 19. mestom, potem ko je zgrešil dve tarči in bil četrti najhitrejši v smučini. Za malce presenetljivim zmagovalcem Arndom Peifferjem je zaostal 54,9 sekunde. V nedeljo je na štafetni tekmi naredil popravni izpit. Znova je bil najhitrejši biatlonec v smučini in dosegel tudi najboljši čas vseh predaj. S tem je sobotnim besedam dal težo. Kljub vodstvu Slovenije po Fakovi drugi predaji v nadaljevanju Rok Tršan in Peter Dokl nista zmogla več kot do 12. mesta. Ob 29. mestu Teje Gregorin v sprintu z zgolj enim kazenskim krogom je realnost slovenske biatlonske reprezentance tudi 15. mesto ženske štafete.
Brez Jakova Faka bi bil tudi na Holmenkollnu slovenski biatlon neopazen. Njegov podpovprečen sobotni nastop je tako še bolj opazen, še posebej zaradi boja za vrh skupnega seštevka svetovnega pokala. »Zame je bil zelo naporen dan. V zadnjem krogu (3,3 kilometra) me je čisto izpraznilo. Pride pač tudi tak dan, čeprav zveni dokaj čudno, če v zadnjem krogu proti najhitrejšemu v tem delu (Avstrijec Landertinger) izgubim 24 sekund. Bilo je peklensko težko dokončati tekmo. Prvi dve tretjini sem tekel zelo v redu. Nisem pretiraval. Nisem pričakoval, da me bo tako pobralo,« je razkrival ozadje sobotnega nastopa. Nekaj podobnega se mu je to sezono že zgodilo na Pokljuki. Kljub debelim izgubljenim sekundam v zadnjem krogu je bil vseeno četrti najhitrejši v smučini in tako upravičil sloves enega najhitrejših zimskih lovcev. Pripomnil je, da ga je najbolj presenetil zgrešeni strel pri streljanju leže, saj je po njegovem naredil prav vse po pravilih. »Očitno je to tak dan. Ko zgrešiš dve tarči ob tako izjemni strelski statistiki ostalih, se je tudi meni zgodilo, da v zaključku ni bilo več eksplozivnosti, noge in roke niso več ubogale glave. Že med tekom mi je bilo kristalno jasno, da izgubljam.«
Vsaka izgubljena sekunda je bila še toliko pomembnejša zaradi majhnih razlik. Posebnost tekme je bilo izjemno natančno streljanje vseh biatloncev. Fak je bil »srebrni« med tistimi z dvema kazenskima krogoma, za nekaj sekund ga je prehitel le veliki tekmec za skupni seštevek svetovnega pokala Simon Schempp (13. mesto). Izmed biatloncev najboljše dvajseterice je tarče zgrešila le četverica, kar se na tekmah najvišje ravni zgodi zelo poredko. Kako natančno streljanje je bilo na Holmenkollnu, dokazuje tudi primer Klemena Bauerja (49. mesto), ki je bil med tistimi biatlonci s tremi kazenskimi tudi na »stopničkah«.
Faku (648 točk) je tako trojica vodilnih v pokalu z Martinom Fourcadom (777 točk), Nemcem Schemppom (699 točk) in Antonom Šipulinom (684), ki je v nedeljo Rusiji priboril štafetno zmage, znova še malce ubežala. »Žal mi je vsake tekme, kjer izgubljam proti ostalim, a se moram kar sprijazniti. Upam, da bo zanimivo do zadnje tekme. Fourcade ima sicer lepo prednost, mi se bomo še vedno trudili to zmanjšati,« pravi Fak. Prav z nastopom v štafeti je želel ohraniti pozitivni duh, kar mu je v najlepši meri uspelo. Že sam iz izkušenj ve, da prav bližnje svetovno prvenstvo, ki se prične 5. marca v Kontiolahtiju na Finskem, prinaša posebne zakonitosti z večjimi amplitudami dosežkov, kar še bolj izrazito velja za finalno tekmo v ruskem Hanti Mansijsku, kar je sam še kako trpko izkusil v predolimpijski sezoni, ko je tam izgubil mesto med najboljšo trojico. In ko beseda nanese na svetovno prvenstvo, se temu še poskuša izogniti. »Kontiolahti se zares bliža, a misli mi z Osla tja še ne uhajajo. Kar nekako nočejo tja, čeprav me o tem že povprašujejo. Bolj razmišljam o načinu treninga, ki ga bom opravil do konca meseca. Upam, da moja tekaška forma še ni na vrhuncu. Če pa je, upam, da vzdrži čim dlje,« razmišlja Fak.
Ostali nosilci slovenske biatlonske reprezentance so večinoma v obratni situaciji. Srž razmislekov gre v smer, kako dvigniti tekaško pripravljenost. Klemen Bauer je sicer že na povprečni ravni (trideseti tekaški čas sprinta in 11. čas prve predaje), medtem ko je pri nekdanji sosedi Teji Gregorin v »čudni sezoni«, kot jo imenuje, nekaj upanja na boljše čase šesti čas predaje. Alarm ne zvoni le zaradi teka. Na tekmah štafet je bila še posebej opazno sila skromno streljanje. Le par štafet je ob sicer visokem povprečju zadetih tarč celotne konkurence streljalo primerljivo ali slabše od slovenske osmerice. Konkretno moška četverica je porabila kar 12 dodatnih nabojev, Tršan pa je tekel še kazenski krog. Fak je sicer porabil dva dodatna naboja. V ženski štafeti (11 + 1) je Malijeva morala v kazenski krog, ob tem Gregorinova ni zgrešila tarče. Tekmovalni premor, namenjen pripravam za svetovno prvenstvo, bo torej za slovensko reprezentanco na Pokljuki še kako pomemben. Z več plati. Za nameček je na Holmenkollnu moška vrsta zdrsnila na deseto mesto razvrstitve pokala narodov. Obstanek med deseterico prinaša kar lepe bonuse, kot so denarne nagrade in kvote nastopajočih za prihodnjo sezono. Še v bolj nezavidljivem položaju so varovanke Uroša Velepca, saj so na lestvici držav IBU trenutno šele 18. in tako zunaj dosega enega od osnovnih ciljev reprezentance pred sezono.
