Portret: Kolinda Grabar Kitarović

Dekle z vasi

Dekle z vasi na Gromiškem polju in mesarjeva hči bi po končani osnovni šoli v Dražicah v skladu s tedanjo sporno šolsko reformo republiškega sekretarja za izobraževanje Stipeta Šuvarja nadaljevala šolanje na trgovski šoli na Reki, s čimer pa se ni strinjala. Na lastno zahtevo se je vpisala na tamkajšnjo gimnazijo, v tretjem letniku pa odkrila sistem študijske izmenjave z ZDA. Tudi takrat je vse uredila sama, saj si je izbrala šolo v Los Alamosu in družino, pri kateri je potem živela, ter si priskrbela ameriški vizum in štipendijo. Pisalo se je leto 1985 in Kolinda je upihnila sedemnajsto rojstnodnevno svečico. »Skrbelo me je samo, kako me bo ameriška družina sprejela. Mislila sem, da bodo imeli kot republikanci predsodke do dekleta iz (komunistične) Jugoslavije, a so me sprejeli kot svojo,« je prvo ameriško izkušnjo pozneje razlagala Kolinda, ki je skromno ameriško štipendijo krpala z likanjem in čiščenjem po hišah za plačilo v višini 20 dolarjev ter z nošenjem oblek iz druge roke. Zato se očitno tudi danes ne postavlja z znamenitimi znamkami oblačil in dragim nakitom, med kampanjo pa kljub nasprotovanju volilnega štaba ni hotela najeti stilistov, kar se je do neke mere opazilo.

Z ameriško srednješolsko diplomo v žepu in odličnim znanjem angleščine in španščine, ki je v Novi Mehiki drugi jezik, se je Kolinda vrnila v Zagreb in se vpisala na tamkajšnjo filozofsko fakulteto. Med študijem se je preživljala s honorarji za prevajanje in poučevanje tujih jezikov, tedanji minister za znanost in tehnologijo Ante Čović pa je postal nanjo pozoren, ko je prevedla delo naturaliziranega brazilskega filozofa Željka Loparića »Obtoženec Heidegger«. Njegov naslednik jo je nato prek študentskega servisa zaposlil kot tajnico, delo na ministrstvu in vojna na Hrvaškem pa sta za nekaj časa odložila končanje Kolindinega študija. Znanje jezikov in ambicioznost, ki je naredila vtis tudi na druge člane vlade, sta Grabarjevi takoj po diplomi in v za Hrvaško turbulentnih časih odpirala karierna vrata in kmalu se je znašla med sodelavci Iva Sanaderja, ko je leta 1993 prevzel položaj namestnika zunanjega ministra. »Nekoliko sem se obotavljala, potem pa sprejela povabilo,« je svoje prve izkušnje s kasnejšim premierjem, zdaj pa zapornikom, opisala Kitarovićeva. O svojem kasnejšem odnosu s Sanaderjem še vedno ne govori, ker »ne želi v javnosti prati umazanega perila HDZ«, katerega članica je postala tisto leto.

Prisilna vrnitev iz Kanade

»Delati v hrvaški diplomaciji v prvih letih samostojnosti, ko je prevladoval domovinski zanos, je bilo čudovito. Delali smo ogromno, od jutra do večera, sobote in nedelje. Včasih nisem šla domov, prespala sem na kavču v pisarni, kjer sem imela v omari čisto obleko in čevlje,« se teh dni na ministrstvu za zunanje zadeve spominja Kolinda, ki je bila v nenehnem stiku s tujimi diplomati in pripravljala zabeležke za tedanjega predsednika Franja Tuđmana, zanjo poleg Ruđerja Boškovića in Nikole Tesle največjega Hrvata. Po zunanjem ministrstvu se je Kitarovićeva leta 1997 kot diplomatska svetovalka znašla na novem delovnem mestu na hrvaškem veleposlaništvu v Kanadi, kjer jo je tri leta pozneje s prihodom domače levosredinske koalicije na oblast ujela odločba o vrnitvi v Zagreb v dobrem mesecu dni. Rizično noseča je zunanje ministrstvo zaprosila, da ji omogočijo do rojstva prvega otroka ostati v Kanadi, a so njeno prošnjo zavrnili. Socialdemokratski minister Tonino Picula ji je potem zatrdil, da z njeno prošnjo ni bil seznanjen. Z zapleteno gestozo se je vrnila v domovino, vzela bolniško in nato iz bolnišnice spisala prošnjo za Fulbrightovo štipendijo in jo tudi dobila za študij mednarodnih odnosov in varnostne politike. Po vrnitvi iz ZDA se je za krajši čas še izmikala politiki, leta 2003 pa je postala saborska poslanka in kmalu zatem ministrica za evropske integracije. Z drugim otrokom, po dveletni Katarini še šestmesečnim Lukom, je prevzela naporno delo, ki je praznilo tudi družinski proračun, ko je na službenih potovanjih plačevala stroške za moža in dojenčka, medtem ko so hčerko čuvale babice. Na vprašanje, zakaj se je z majhnimi otroki odločila za diplomacijo, Kolinda odgovarja: »Če želiš spremeniti svet, začni pri sebi. Začni nekaj delati!« Mož Jakov, s katerim sta se poročila leta 1996 in ki jo je vpeljal v politiko, se je tako v celoti podredil njeni karieri in, kot je sama priznala, dneve in noči posvetil otrokoma.

Pravočasen razhod s Sanaderjem

»Marljivo in poslušno« sodelavko je Ivo Sanader po prevzemu vlade imenoval za ministrico, potem ko mu je njegov irski svetovalec in kasnejši spin doktor Patrick Mara predlagal, naj v vladno ekipo povabi čim več žensk. Kolinda po zagotavljanju poznavalcev ozadij v Sanaderjevem kabinetu kot ministrica za evropske zadeve in nato tudi zunanja ministrica ni imela veliko manevrskega prostora, saj je zunanjepolitične zadeve želel voditi sam, operativne pa prepuščal svoji tedanji desni roki Bianci Matković. Njun odnos pa naj bi se skrhal leta 2006, ko jo je na neki strankarski prireditvi nesramno odslovil, ko je prisedla k njegovi mizi. Tako ji tesno sodelovanje s skorumpiranim politikom v predsedniški kampanji ni škodovalo, čeprav so jo nanj skupaj z javnostjo spominjali Josipovićevi podporniki. Naslednik na zunanjem ministrstvu se je Kitarovićeve elegantno rešil z imenovanjem na položaj veleposlanice v ZDA, kar ji je bila odskočna deska za visok položaj na sedežu Nata kot pomočnice generalnega sekretarja zavezništva za javno diplomacijo.

O možni kandidaturi Kolinde Grabar Kitarović za hrvaško predsednico se je začelo govoriti leta 2012, predsednik HDZ Tomislav Karamarko pa naj bi z njo komuniciral prek njenega bližnjega prijatelja, sicer člana predsedstva HDZ Olega Butkovića. Ni se takoj strinjala, delno zaradi mandata v Natu, delno pa zaradi dogajanj v stranki. Ko se je odločila za kandidaturo, ni imela plana B, trdi Butković. »Sploh ni razmišljala o porazu in kaj po njem. Prepričana je bila o zmagi.«