Predsednik je, kot ste morda že slišali, ob robu münchenske varnostne konference gostoval v oddaji Worlds Apart. Očitno navdahnjen s častjo, da je na konferenci smel voditi panel o ukrajinski krizi, je želel nastopiti kot politik svetovnega formata. Pohvalno, bi rekli na hitro, končno nekdo, ki je Slovenijo postavil na svetovni zemljevid in se uprl običajni lakajski vlogi. A žal – končni produkt je bil škandalozen.

Da je Pahor v želji po lastni promociji Slovenijo implicitno predstavil kot državo, ki se je po njegovi zaslugi za las izognila vojni s Hrvaško – kar je tudi razlog, da je prav on med vsemi najbolj poklican za vlogo mirovnega svetovalca v rusko-ukrajinskem konfliktu –, je škandal, ki ga lahko v celoti opazimo zgolj mi sami. Še bolj problematično pa je drugo sporočilo, njegova napoved, da se bo v primeru, da ne pride do mirne rešitve ukrajinske krize, osebno zavzel za – obrambo svoje države. »Nobenega dvoma. Nobenega dvoma. Torej poiščimo mirno rešitev. Če ne, moram zaščititi. To je naloga številka ena zame in za moj urad, da zaščitim svoj narod. (...) In to bom napravil s svojimi partnerji v Natu. Nobenega dvoma.«

Ob voditeljičini pripombi, »da ji nekaj govori, da na strani ruskega vodstva ni volje ali namere, da bi napadlo Slovenijo«, se je bržkone ovedel, da je v pripravah na rusko vojaško agresijo preskočil nekaj držav in nekaj vojn, zato se je »popravil«: »Mogoče Slovenija, prav imate, ni neposredno ogrožena s strani Ruske federacije. A ko govorim s kolegi v baltskih državah ali na Poljskem, imam občutek, da jih je strah, da bi nekega dne Ruska federacija dejansko nastopila kot neposredna grožnja za njihovo nacionalno varnost.«

Sliši se kot olajšanje. Tudi Pahor ve, da Rusija ta hip Slovenije »mogoče« vendarle ne bo napadla (tako kot je »mogoče« ne bodo napadli Honduras, Avstrija ali Tonga). A če vemo, da se Pahorjev občutek neposredno sklada z občutkom bivšega sekretarja zveze Nato, ki pravi, da »obstaja velika verjetnost, da bo (Putin) posredoval na Baltiku«, lahko stavimo, da se je to ujemanje že zapisalo in da nas že držijo za besedo. Slovenija se je spet vpisala na seznam držav, ki so voljne tolerirati še tako prozorne spine, spet je postala država, ki se kljub temu, da jo veliki jemljejo v paketu, ob grožnji grožnje počuti osebno interpelirana – ter posledično odmisli vsako idejo, da bi poskusila misliti s svojo glavo.

Prav ta mentalni sklop pa tvori tudi jedro drugega kandidata za intervju tedna. Cerar je v mnogo manj prestižnem pogovoru za STA, ki so ga mediji (v nasprotju s Pahorjevim) pridno povzeli, do ukrajinske problematike ohranil zgledno diplomatsko držo, svojo malo vojno pa ugledal v borbi za privatizacijo, ki naj bi jo nasprotniki, podžgani z interesi plenilcev davkoplačevalskega denarja, nelegitimno sprevrgli v ideološko vprašanje.

A čeprav mu lahko osebno zagotovim, da skepsa do privatizacije ni nujno pogojena s prikritimi interesi in da se v veliki meri opira prav na skrb pred prihajajočimi plenilci, je bistveno nekaj drugega. Dobesedno ostrmel sem namreč ob stališču do Grčije, v katerem ne bi mogel bolj jasno demonstrirati naivne psihologizacije resnega strukturnega problema. Jedro Cerarjevega nasprotovanja odpisu dolga niso zgolj splošne zaveze in obljube, ki jih Grčija ne sme prelomiti že zato, ker jih je nekoč dala – ta moralna splošnost zares oživi šele v trenutku, ko se vživimo v skušnjavo kršitve: »Slovenija (...) ne more in ne sme pristati na kakršen koli odpis dolga ali kakršen koli ukrep, ki bi Grčijo razbremenil njene objektivne zavezanosti k strukturnim reformam. (...) V nasprotnem primeru bom to kot predsednik vlade zahteval tudi za Slovenijo, saj morajo biti skupna evropska pravila enaka za vse.« Argument »najprej Grčija, nato Slovenija«, ki ga Luka Mesec vidi kot priložnost za prihodnost, je za Cerarja blokada. Bi, mika nas – a prav zato se moramo pred skušnjavo zavarovati vnaprej, jo odreči tudi drugim ter v evropskih pravilih raje najti »koristno spodbudo, da se (...) naučimo biti dober gospodar, živeti v mejah zmožnosti ter razvoj voditi na trajnosten in vzdržen način«.

Da Cerar v svoji pridigi popolnoma pokveči pojem trajnostnega razvoja (žal, a brez finančnega vložka, ki ga ne smemo vložiti, ne bo ne železnic ne izrabe obnovljivih virov), ni nobeno naključje, temveč produkt oblasti, ki ignorira vse koncepte, vse kritike in vse nasvete, šopiri pa se v trenutkih, ko jo v rokah drži višja oblast. To je Slovenija, članica Nata in Evropske unije: država, ki bo kupovala orožje za obrambo pred Rusijo, na drugi strani pa bo za to, da bi ji Grčija nekoč vrnila kakšen milijon, zakockala možnost, da bi postala kaj drugega. Ali vsaj nekaj.