A groteska iz Medna je le ena od predstav v teatru absurda, ki ga je na infrastrukturnem ministrstvu uvedel Samo Omerzel, z enako vnemo pa repertoar ohranja njegov naslednik Peter Gašperšič. Od 19 mostov na državnih cestah, kjer so bile januarja oziroma junija lani uvedene omejitve za težke tovornjake, so namreč spravili v red le en most, še enega naj bi spomladi. Sanacij preostalih 17 mostov z rdečega seznama na pristojnem ministrstvu tudi po enem letu še nimajo v načrtu. In to čeprav zaradi omejitev na mostovih ponekod tovornjaki namesto 25 ton čeznje prevažajo le piškavih pet ton tovora. Si predstavljate, kaj to pomeni za podjetja, ki so povsem odvisna od prevoza tovora, kaj za avtoprevoznike? Podpredsednik loške obrtne zbornice je izračunal, da so običajni davkoplačevalci samo zaradi čakanja na zeleno luč na mostu v Mednem ob 11.000 evrov na dan, torej dobre štiri milijone na leto. Če izračun prenesemo na preostale delno zaprte mostove in če dodamo še škodo, ki jo zaradi logističnih težav trpi gospodarstvo, pridemo do vrtoglavih sto milijonov evrov na leto. Absurdno, kajne, če vemo, da bi lahko za 20 milijonov evrov popravili vse škrbaste mostove z rdečega seznama.

Na državnih cestah se tudi na splošno odvija ena sama burka. Vsem lanskoletnim kolobocijam navkljub, ko je upravljalec cest kot v kakšni banana republiki zaradi prazne malhe iz meseca v mesec podaljševal pogodbe z vzdrževalci cest in se bal, da bodo elektropodjetja zaradi neporavnanih obveznosti ugašala semaforje, se ni zgodilo nič. Oziroma se je: letošnji proračun za državne ceste je še nižji od lanskega (z rebalansom vred 118 milijonov evrov), kar pomeni, da je najnižji doslej oziroma za več kot polovico nižji kot v prvem letu gospodarske krize. To je v posmeh zdravi pameti, še posebno, ker ocene slovenskih regionalnih in glavnih cest po različnih metodologijah kažejo, da jih je v slabem oziroma zelo slabem stanju kar 75 odstotkov, in ker smo zamudili čas, ko bi z manjšimi vložki lahko podaljšali njihovo življenjsko dobo.

A na pristojnem ministrstvu z nesmiselnimi in ponavljajočimi se izgovori ter praznim besedičenjem le še utrjujejo občutek absurdnosti. Nazadnje so dali vkup najbistrejše uradniške glave in prišli do ugotovitve, da morajo za vzdrževanje državne cestne infrastrukture zagotoviti stalen in zanesljiv vir financiranja. Razmišljajo tudi o uvedbi bencinskega centa. Halo!? Kaj pa namenski denar, ki ga davkoplačevalci vsako leto ob registraciji vozila pustimo državi kot letno dajatev za uporabo cest? Kam gre teh 140 milijonov evrov? Za fikuse?

Vrnimo se na začetek k razjarjenim županom, ki bentijo zaradi mostu v Mednem. Nekdo je vprašal, zakaj ne bi občine stopile skupaj in same zbrale denar za postavitev začasnega mostu na državni cesti. Morda pa je res napočil čas, da se po kennedyjevsko ne sprašujemo več, kaj lahko država stori za nas, ampak kaj lahko mi storimo za državo.