Če potisnemo malo na stran tiste najbolj napredne sisteme, kot je na primer povsem avtonomna vožnja vozil, je dejstvo, da je trenutna realnost zabavno-informacijske avtomobilske tehnologije tesno povezana s pametnimi telefoni. Pri čemer je vse skupaj že zdavnaj preraslo okvire zgolj osnovne povezave prek »modrega zoba« (bluetooth), ki omogoča prostoročno telefoniranje in morda še predvajanje avdiovsebin, ki jih ima posameznik shranjene na telefonu, ampak so realnost razne preslikave domačega zaslona telefona na avtomobilski zaslon, vključno z vsemi aplikacijami, ustna navodila avtomobilu (pokliči tega in tega, pokaži pot in navodila do te in te restavracije...), zmožnost, da avto sam prebere prejeto sporočilo ali status na katerem od družabnih omrežij...

Vse lepo in prav, toda ali voznik, ko mora biti osredotočen na dogajanje na cesti, vse to res potrebuje? Že res, da je z vsem naštetim odstranjena tista komponenta, ko so najbolj nestrpni in neučakani vozniki kar med vožnjo posegali po svojih telefonih, brali sporočila in na njih celo odgovarjali ali govorili po mobilnem telefonu z napravo v roki. Toda mar (pre)obilje informacij, čeprav mu za njih ni treba poseči po telefonu, voznika ne zmoti ali zmede prav v enaki meri? Ko na primer pri vožnji s 130 kilometri na uro v megli in dežju neposredno pred vas s hitrostjo 100 kilometrov na uro na prehitevalni pas zapelje nekajtonski tovornjak, katerega voznik se je odločil prehitevati kolega, ki vozi z 99 kilometri na uro, vam pa v tistem trenutku iz avtomobilskih zvočnikov zacinglja, čemur sledi sporočilo prijaznega, že kar robotskega ženskega glasu, ki vam pove, da ste prejeli novo sporočilo, in vas za tem vpraša, ali želite, da vam ga prebere? Prepričani smo, in to potrjujejo tudi vsi strokovnjaki in številne študije, da voznika vse skupaj zmede preveč, da bi bil v takšnih in podobnih razmerah sposoben varne vožnje in hipnih reakcij.

Prav enako velja tudi za prostoročno telefonijo. Tak pogovor namreč, tako stroka, utegne biti še nevarnejši od »klasičnega« – tisto, kar povečuje nevarnost, namreč ni toliko zasedenost roke s telefonom, kot je sočasno opravljanje dveh nalog. Zato ne bi bilo napak, pa še zdaleč nisem kakšen konservativec, da bi se razvoj na tem področju malce ustavil. Ali, bolje rečeno, zajezil, omejil. Da bi voznik denimo lahko poslušal svojo priljubljeno glasbo s telefona, hkrati pa bi bilo onemogočeno prostoročno telefoniranje, sprejemanje sporočil sms... Da bi bil pametni telefon, ko bi bil povezan z avtomobilom, toliko pameten, da bi klicatelju ali piscu samodejno poslal kratko sporočilo, da je voznik zaseden z vožnjo in se bo oglasil pozneje.