Vidimo, da zbirate modele avtomobilov. So med njimi tudi kakšni zelo redki in posledično vredni?

Seveda so. Prvi model ferrarija sem kupil že leta 1967, ko se je začelo strastno zbiranje. Pozneje v Nemčiji je bilo zbiranje intenzivno, nadaljevalo se je tudi po vrnitvi v Slovenijo, ko sem za Avtomagazin začel pisati teste teh modelčkov, kot bi bili pravi avti. To tudi danes nadaljujem na spletni strani novinarja Vinka Kernca avtofil.si. V Evropi je zbirateljstvo modelčkov na pohodu, modelov ni več težko kupiti, saj so naprodaj prek spleta in za nameček za ugodno ceno.

Svet avtomobilizma je vaš svet že od rojstva. Je res, da ste špricali mašo, da ste lahko gledali lokomotive?

Zgodba je bila takšna: ob nedeljah, ko je mama kuhala kosilo, sem šel z očetom k maši, ker pa sem bil že kot otrok tehnični frik, sva se pred cerkvijo odločila, da greva raje na železniško postajo gledat parne lokomotive, s katerimi sem bil obseden. Brez tehnike že kot otrok nisem mogel živeti, v domači kleti pa sem s kredo narisal celo vlakovno kompozicijo. Še danes hranim svojo prvo risbo, ki sem jo narisal, ko sem imel vsega štiri leta.

Kaj so porekle učiteljice, ko ste s skicami avtomobilov porisali šolske klopi in knjige?

Vse sem porisal, kar pa so učiteljice tolerirale. Kot otrok sem bil pod vplivom ameriških avtomobilov, vladala je prava evforija. Spomnim se nekega srečanja, na katerem je bilo ogromno ameriških avtomobilov. Bil sem navdušen in obseden z njimi, različnim podjetjem pa sem pisal in jih prosil za prospekte. Še danes jih hranim okoli 4000 in priznam, da so precej vredni. Pozneje, ko sem služil vojsko v Prizrenu, sem pošiljanje pisem nadaljeval, ko pa je iz ZDA prišel prvi paket, so mi prepovedali, da še naprej pišem pisma. So me pa zato nadrejeni ves čas služenja spraševali za nasvet pred nakupom avtomobila.

Skice ste pošiljali po vsem svetu in imeli srečo, da jih je nekaj objavila švicarska revija Automobil Revue, videli so jih pri Audiju in vas povabili v službo.

Skice sem vztrajno pošiljal, in ko so jih videli, sem iz ZDA dobil celo vabilo Chryslerja, da bi se lahko šolal. Nato pa je prišlo do filmske zgodbe: leta 1969 sem švicarski reviji poslal tri risbe, ki so jih objavili. Nekega dne me je doma čakalo pismo Audija. Ko sem ga odprl, sem prebral, da me vabijo k njim v službo. Šel sem na pogovor, že ob prihodu so pripravili pogodbo o delu in mi povrnili vse potne stroške. Audi tedaj še ni imel takšnega ugleda, kot ga ima zdaj, moja sanjska znamka je bil vedno BMW. Po letu dni sem ob pomoči kolega zamenjal službo. Bilo je sanjsko.

Kot mladeniča vas nihče ni vprašal po formalni izobrazbi. Za zdajšnje razmere neverjetno.

Danes je izobrazba sicer pomembna, toda iskanje talentov se nadaljuje, in če so izjemni, zamižijo na eno oko. V štirih letih dela se namreč lahko nekdo nauči več kot v štirih letih študija. Danes je seveda fakultet na temo oblikovanja veliko, je pa vedno najpomembnejša ideja. Tipičen primer velikega talenta je Robert Lešnik, ki se je vendarle odločil za šolanje. Zanimivo pa je, da danes računalnikom navkljub še vedno rišemo na papirju.

Desetletje ste poučevali na ljubljanski akademiji za likovno umetnost.

Pozitivna izkušnja. Z nekaterimi učenci smo še vedno v stikih, kar nekaj jih je zelo dobrih in danes uveljavljenih. Študente sem učil, kako idejo čim hitreje in enostavneje spraviti na papir. Predavam še vedno, in sicer pri zagonskem podjetju v Novem mestu. Predavam o svojih izkušnjah in jih nadgrajujem z delavnicami. Odziv je bil neverjeten.

Na kateri svoj avto ste najbolj ponosni?

Vsekakor na študijo BMW turbo. Izdelali so zgolj dva, eden je na ogled v muzeju v Münchnu, drugi v New Yorku. Zelo sem bil navdušen tudi nad tem, da sem lahko delal pri dirkalnih avtomobilih.

Sodelovali ste pri preoblikovanju renaulta 4, priljubljene katrce. Oblika ni bila najbolj posrečena, ali pa to tedaj ni bilo najbolj pomembno?

Funkcionalnost je bila pomembnejša od oblike, podobno kot pri spačku. Vodilo je bilo, da lahko kmet v avtu po slabi cesti pelje jajca, ne da se razbijejo. Tako katrca kot spaček sta postala kultna in priljubljena pri uporabnikih. Povabili so me, da bi naredil redizajn katrce. Naredil sem veliko idejnih risb, toda vodilo je bilo, da moram pločevino pustiti takšno, kot je. Na podlagi risb sem šel v Pariz, sprejeli so jih pozitivno, pozneje pa so me obvestili, da projekta ne bodo nadaljevali, saj bi bili stroški prenove večji od potencialnega zaslužka.

Kako težko je narisati avto, ki je oblikovno všečen, hkrati pa tudi uporaben?

Ključno je vprašanje, za kakšen avto gre – športni, družinski... Lažje je oblikovati športni avto, saj imaš večjo svobodo. Pri družinskem je treba upoštevati še ceno, ekonomičnost in ekološko ustreznost, kar je za oblikovalca zelo zahtevno. Nekatera podjetja imajo hišni dizajn, spet pri drugih nikoli ne veš, kakšen bo avto. Ford je bil nekoč tipičen primer nekonsistentnega oblikovanja in primerov je še kar nekaj. Renault twingo prve generacije je bil zame oblikovno hit, današnja generacija me oblikovno ne prepriča.

Zakaj avtomobili na skicah delujejo veliko bolj drzno, tudi športno, kot pozneje, ko zapeljejo na cesto?

Papir prenese vse. Ideje na papirju pa pogosto niso realistične, saj zavajajo. Prve skice ne upoštevajo mnogih normativov in homologacije, zato idejna risba služi zgolj za definiranje oblikovalskih elementov. Sledi boj med oblikovalci, tehniki in razvojniki, ki morajo prav tako biti kreativni.

Oblikovalci avtomobilov veljate za velike živine, ki dobro zaslužijo.

Deloma to drži, deloma ne. V Nemčiji, kjer so plače že tako višje, seveda tudi oblikovalci zaslužijo več. Toda denar ne sme prevladati. Če si materialist, hitro začne trpeti ideja. Meni pomeni več, da nekdo pohvali obliko, kot da mi nekdo reče, saj je kar v redu, in mi nakaže 20.000 evrov. Sam z denarjem nisem obremenjen in se tudi pri avtih zavedam, da je ključno, da pridem od točke a do točke b. Seveda so mi všeč številni avti, a nisem obremenjen s tem, da jih moram tudi voziti.

Pogosto oblikovalce označujejo za boeme?

Oblikovalci ne prenašamo časovnih omejitev. Da bi delal osem ur na dan za neko ideji, si ne znam predstavljati. Pogosto se mi zgodi, da gledam televizijo, se nato usedem in narišem skico. Žena mi pravi, da sem odsoten, sam pa razmišljam o določenem avtomobilu in rešitvah. Oblikovalci smo pač umetniki.

Ko zadnja leta pomislimo na slovenskega oblikovalca avtomobilov, imamo v mislih Roberta Lešnika. Kako ocenjujete njegovo delo?

Izjemno. Ni dovolj samo talent. On ima ob talentu še delovne navade, je garač in je tudi zelo prilagodljiv človek.

Tudi on v Sloveniji ni bil zaželen in je uspel šele v tujini.

Vsa sreča, da je šel v tujino. Ko je bil še v srednji šoli, je prišel do mene, saj ga je zanimalo, kako rišem. Videl sem, da je izjemno nadarjen, in tujina je bila edina prava pot. Spomnim se, kako je bil obupan. Dejal sem mu, naj nariše nekaj risb in jih bom pokazal direktorju dizajna pri Mercedesu, ki je bil tudi predavatelj. Ob kosilu sem pokazal risbe in takoj so me vprašali, kje dela. Nemudoma so mi dali prijavnico za slovito oblikovalsko šolo. Seveda je bil kot izjemen talent hitro sprejet. Ni pa oblikoval zgolj avtomobilov, saj je vsestransko nadarjen.

Oblikovali ste avtomobile, avtobuse, počitniške prikolice in avtodome. Kaj je bolj zahtevno in kaj bolj kreativno?

Najzahtevnejše je delati karoserijo v celoti. Spomnim se, ko smo v času IMV leta 1978 oblikovali počitniško prikolico z ravno streho, ki je bila prodajna uspešnica. Najzahtevnejša pa sta gotovo bila prvi integrirani avtodom vision in turistični avtobus v TAM. Delal sem tudi gradbeni stroj. Šlo je za velik izziv in težak boj s strojniki. Trenutni izziv mi je oblikovanje notranjosti, kar je nekaj novega v mojem življenju.

Se je z uvedbo računalnikov vaše delo veliko spremenilo ali je pristop k oblikovanju podoben tistemu pred 40 leti?

Pristop je enak, spremenila se je tehnologija, mi pa imamo več svobode za oblikovanje. Lep primer je luč, ki je bila nekoč steklena, danes pa so skorajda vse iz tehnologije led, kar omogoča, da je znamka avta že ob prižgani luči prepoznavna. Vsi ti novi materiali oblikovalcu pomagajo, da razmišlja še bolj kreativno.

Je vaša obsedenost z avtomobili podobna mladostniški, ste še vedno čustveni, ko beseda nanese nanje?

Seveda. Po predavanju sem en dan vse peljal v Adrio Mobil na obisk proizvodnje. Sam pravim, da si mora oblikovalec ogledati, kako nastaja izdelek. Nato sem jih peljal še k sebi domov, da so videli moje modele, moj način dela in oblikovanja. Bili so navdušeni in so moji ženi v zahvalo podarili rožo. Delo z mladimi je zame izziv.

Nam lahko zaupate, kateri avto je za vas najlepši, takšen, da se mu ne morete upreti?

Trenutno je to mini. Dizajn je neverjeten. Z ženo se že pogovarjava, da bi ga kupila v tisti angleško zeleni barvi. Z minijem ne izstopaš preveč, vozi se perfektno. Danes kupiti neki res drag avto na mojo psiho ne bi delovalo najbolje, saj izzivaš ljudi, današnji časi pa so posebni. Seveda obstajajo avtomobili, ki so po obliki večni, in drugi, ki že po letu dni delujejo zastarelo. Nekateri so preveč obremenjeni z obliko. Poglejte staro BMW-jevo petico, še vedno jo je užitek gledati, v nasprotju z mercedesom 190, ki je preoglat.

Pred dnevi smo vozili športni BMW i8 in ljudje so se množično obračali za njim. Očitno je v poplavi štirikolesnikov oblika še vedno tista, ki razburja čustva.

Avto je statusni simbol in i8 je to gotovo. Spominjam se testnega hrošča prve generacije, ki so ga ljudje občudovali, saj je bil nekaj posebnega. BMW i8 pa izziva z obliko in za njim se bodo obrnili tudi tisti, ki jim avtomobili niso blizu. Ljudje porečejo, o madona, ta je pa dobro videti.

V svetu avtomobilizma je veliko govora o Kitajcih, ki množično ponarejajo. Mar sami ne znajo oblikovati všečnega avta?

Na Kitajskem ni avtomobilske tradicije, zato ni starejše generacije oblikovalcev. Toda stanje se spreminja, na oblikovalskih fakultetah je danes največ študentov prav Kitajcev, podobno kot Japoncev pred leti. Kitajci odkupujejo mnoge znamke, saj denar ni problem, se pa oblikovalsko seveda še lovijo. Sam pravim, da azijski dizajn ne obstaja, saj nima tradicije.

Letos praznujete 70. rojstni dan. Kako pogosto še vedno zaplavate v fantazijski svet?

Velike projekte danes prepuščam mlajšim. Idej imam sicer še veliko, sem pa pri zadnjih dveh projektih sodeloval anonimno. Sem nasprotnik teorije in velik praktik, zato želim, da čim prej iz skice nastane model. Veliko razmišljam tudi o manjšem kompaktnem avtodomu, katerega futuristično skico sem narisal že leta 2007.