So ljudje, ki so radi v središču pozornosti, ki obožujejo, da se vse vrti okoli njih. In s(m)o ljudje, ki vsega tega ne prenesemo in se raje držimo v ozadju. A v življenju se moramo tudi takšni slej ko prej soočiti s tem, da stopimo na svetlobo, da so vse oči uprte naravnost v nas. Sami imamo doslej s tem dve pravi izkušnji. Prva sega več kot poldrugo desetletje nazaj, ko se po vratolomni smukaški vožnji na poledenelem izteku smučišča nismo mogli ustaviti in smo s polno hitrostjo prileteli med stole in mize bifeja ob pobočju. Ko smo se po nekaj trenutkih popolne teme zavedeli in odprli oči, so bili v nas usmerjeni prav vsi pogledi in že kar sami po sebi govorili to, kar je sicer izustila neko dekle, katere besede so kljub šepetajočem glasu zaradi popolne tišine in nejevere drugih navzočih še dolgo odmevale v naših ušesih: »Kakšen bedak!« Druga pa je povsem sveža, še iz tega tedna. Sicer varno skriti za šipami enega najprivlačnejših štirikolesnikov ta hip smo privabili še veliko več pogledov kot tistega nesrečnega kranjskogorskega popoldneva. No, bolje bi bilo reči, da jih je privabil – hibridni superšportnik BMW i8.

Med vožnjo po mestu z njim se nam je zdelo, da smo v nekakšni časovni celici – da se čas za tiste, ki ga zagledajo, močno upočasni, da si ga ogledujejo z izbuljenimi očmi in odprtimi usti, le najbolj prisebni pa pograbijo še svoj pametni mobilnik in ga poskušajo ujeti v fotografski objektiv. A to bi še šlo. Huje je bilo, ko smo v vzvratnem ogledalu večkrat zagledali voznike in voznice, ki so ga fotografirali kar med vožnjo, še nevarneje pa, ko so nekateri zapeljali na nasprotni vozni pas, spustili šipo in z iztegnjeno roko fotografirali to »čudo« na štirih kolesih. Ob vsem naštetem in dejstvu, da so se podobni prizori odvijali tudi na avtocesti pri hitrostih več kot 130 kilometrov na uro, verjetno ni težko razumeti, da nas še nikdar v življenju ni bilo tako strah, da bomo povzročili prometno nesrečo. In to na posebej čuden način – da bomo zanjo posredni krivci, v njej pa sploh ne bomo udeleženi. A na srečo, čeprav je šlo nekajkrat na tesno, se to v našem dnevu druženja s to beemvejevo zverino ni zgodilo.

Priznamo, ko smo se dodobra prepričali, da je avtocesta prazna, smo kar konkretno prekoračili že omenjeno hitrost, še vedno pa daleč od kakšnih ekstremov. A ne glede na to, kako hitro smo peljali, smo dobili občutek, da bo motor še kar »vlekel«. Do 250 km/h bi ga spravili s takšno lahkoto, kot običajen avtomobil do predpisane omejitve 130 km/h, nato pa bi nadaljnje pospeševanje onemogočila blokada. Zato smo se bolj osredotočili na pospeške (mimogrede, z mesta do 100 km/h pri tem avtu znaša vsega 4,4 sekunde) in uživali kot majhni otroci – čeprav smo bili v središču pozornosti.

Še očitneje je bilo vse skupaj v mestu – najprej seveda zaradi atraktivne podobe na 20-palčna platišča postavljenega 4,69 metra dolgega »neznanega vozečega se predmeta«, v drugi vrsti pa zato, ker se je ta vozil popolnoma neslišno. Pri počasni vožnji smo namreč prestavili na električni način, ki ga omogoča 131 konjev (96 kilovatov) močan električni motor. Ta poganja prednji kolesni par, pri prenosu moči mu pomaga 2-stopenjski samodejni menjalnik, moč pa je črpal iz baterij, ki so se predhodno napolnile med vožnjo po avtocesti. No, seveda je možno polnjenje tudi prek električne vtičnice in kabla, v najboljšem primeru pa doseg avtomobila zgolj na elektriko znaša 35 kilometrov (preverjeno) ter najvišja hitrost 120 km/h (prav tako preverjeno). A ker pri tem ni prav nič športnega, je na voljo tudi »običajen« motor, ki pa je seveda vse prej kot to: 1,5-litrski turbobencinski 3-valjnik namreč skriva kar 231 KM (170 kW), ki ob asistenci 6-stopenjskega samodejnega menjalnika poganjajo zadnji kolesni par. Skupna moč obeh motorjev tako znaša 362 konjev (266 kW), ti pa so še posebej aktivni pri načinu vožnje »sport«, ki iz pogonskega sistema iztisne maksimum, digitalne merilnike obarva rdeče in voznika dokončno prepriča, da sedi za volanom pravega športnika. V tem načinu nam je avto porabil, upoštevajoč vse našteto, še vedno zelo varčnih sedem litrov bencina na 100 kilometrov, v načinih »comfort« in »eco pro«, ki zaokrožujeta ponudbo načinov vožnje, pa zna biti poraba še liter ali dva nižja. Tovarniško navedeni (2,5 litra) se medtem seveda realno ni mogoče približati – približno tako, kot se bo ogromni večini Slovencev realno težko približati nakupu tega lepotca.

Lepotca, ki bi mu za to vrsto avtomobilov težko našli pomanjkljivost, podprto s trdnimi argumenti. Vanj je sicer resda težko vstopiti, še težje je iz njega izstopiti, pri čemer atraktivna navzgor odpirajoča se vrata vse skupaj še otežijo, toda tako je pri vseh tovrstnih avtomobilih, medtem ko v kabini i8 ponuja za tako nizek avto (1,29 metra) še celo presenetljivo veliko prostora. V njej je v teoriji prostora za štiri ljudi, v praksi pa za dva. Ob vsem naštetem in seveda ceni – pri nas bo i8 od marca naprodaj za najmanj 136.800 evrov – je jasno, da gre pri nakupu tega avtomobila za dejanje iracionalne ljubezni, ki slovenskim kupcem avtomobilov ni tako blizu. A prav iracionalne ljubezni, bodisi do avtomobilov bodisi do česar koli drugega, so tiste, ki posameznikom na poseben način polepšajo življenje. Nekatere so brezplačne, druge stanejo celo premoženje. BMW i8 spada med slednje, da je takšnih iracionalnih zaljubljencev drugod po svetu veliko, pa priča dejstvo, da je na avto ob naročilu treba čakati do osem mesecev.

Več fotografij na www.dnevnik.si